“Puška je pa ljubca moja”

TEMNICA > Primorski slovenistični dnevi so pomembno strokovno srečanje, ki ga od leta 1990 izmenično organizirajo primorska slovenistična in slavistična društva iz Nove Gorice, Kopra ter Trsta - Gorice - Vidma. Tokrat je bilo na vrsti novogoriško društvo, ki je k sodelovanju povabilo Univerzo v Novi Gorici, novogoriški Šolski center in druge. Udeleženci so bili pretežno učitelji slovenščine. Z referati jih je nastopilo deset.

Zoran Božič je govoril o prvi svetovni vojni in njenih posledicah v srednješolskih berilih. Spraševal se je, zakaj so bila literarna besedila, ki se nanašajo na prvo vojno, v berilih tako redka. V tridesetih letih je, kot je povedal, postalo nehigienično, da se omenja denimo Soška fronta, ker smo bili Slovenci na strani poražencev. To preprosto ni bilo državotvorno, bolj je bilo primerno opevati Solunsko fronto. Po drugi svetovni vojni pa so bila berila “prestreljena” z besedili, ki so se nanašala na zmagovalno drugo vojno. Bojana Reščič Modrijančič je obravnavala vlogo ženske med prvo vojno, in sicer skozi perspektivo pisanja Oskarja Reje Kozanskega in njegovo ljubezensko zgodbo o briški ženski Perini in njenem Karlu v delu Nepozabljena Brda. Perina je primer ljubeče ženske, ki skrbi za ognjišče, dela v vinogradu, je nekoliko izobražena in svojemu možu nudi moralno podporo.

Po literarnih poteh Soške fronte

Klemen Lah je med slovenisti vzbudil zanimanje s projektom Waldorfske šole, kjer literaturo in prvo vojno povežejo v štiridnevno eks-kurzijo. Dijaki prehodijo pot od Bohinja preko Krnskih jezer do Kobarida, ob večerih obravnavajo literarna dela. Prešernov Krst pri Savici, Remarquov Na zahodu nič novega, Simona Gregorčiča, Podobe iz sanjIvana Cankarja, Zbogom, orožje Ernesta Hemigwaya, DoberdobPrežihovega Voranca, Ahila iz Iliade soočijo z Dobrim vojakom Švejkom, prebirajo spomine italijanskih vojnih veteranov, na seznamu so tudi štiri knjige izbrane vojne proze, poezije, spominov in dramskih del, ki jih je letos skupaj poveznila Marjeta Žebovec.

Vladka Tucovič je v Prežihovem Doberdobu odkrivala ljudsko pesem in ugotavljala, da je puška pogosto objekt opevanja (“Puška je pa ljubca moja”). Tonja Jelen se je spraševala, kaj je kolektiv in kaj individuum v vojnem romanu, tudi ona se je naslonila na Prežihov Doberdob in na bataljon številka sto, kjer so se znašli vsi tisti, ki niso želeli slediti ideji vojne. Jelenova jih je povezala z idejo umetnosti, v smislu, da so se le največji obrobneži sposobni upreti tujemu sistemu in stati za svojimi idejami.

Manj resno in bolj duhovito je bilo pisanje Damirja Feigla, ki je v 21 kratkih zgodbah pisal o vojnem času v Gorici z dnevniškim poročanjem. To se je največkrat, kot je v referatu povedal Robert Jereb, začelo v gostilni ali ob srečanju človeka na ulici, ki je povedal zgodbo. Adrijana Špacapan je osvetlila poezijo Boža Voduška, ki je sicer ustvarjal po prvi vojni.

Pesnici, pisateljica, poročevalka

Vita Žerjal Pavlin je v spomnila, kdo vse je pesnil med prvo svetovno vojno, slišali smo stihe Jože Lavrenčiča, Franceta Bevka, Alojza Gradnika, Silvina Sardenka, Iga Grudna, Alojzija Remca, Andreja Budala, Cirila Drekonje, Antona Batagelja in drugih. Omenjeni sta bili le dve pesnici, Vida Jeraj in Manica Koman.

So pa udeleženci imeli priložnost iz referata Katje Mihurko Poniž spoznati Marijo Kmet, učiteljico, pisateljico, novinarko, ki je učila med drugim tudi v Trstu in prispevala pripovedi z bojišč in zaledja balkanskih vojn. In, kar je bilo zlasti zanimivo, zgodbo avstrijske novinarke Alice Shalek, ene prvih vojnih poročevalk, ki jo je podala Marija Mercina.

Schalekova je leta 1916 štiri mesece spremljala dogajanje na Soški fronti in ob vrnitvi na Dunaj napisala knjigo Am Isonzo, po mnenju Mercinove delo, ki izrazito temelji na patriotizmu Avstro-Ogrske. Pod naslovom Posočje je bila v slovenščino prevedena šele 89 let po nastanku; urednik Mitja Močnik jo je našel zaprašeno v Goriškem muzeju.

Mercina meni, da zato, ker v njej Slovenci sploh nismo omenjeni. Groteskne podobe vojne je soočala z lepotami narave, ona je bila tista, ki je zapisala, da je bil grič na Oslavju umorjen in da si je za dotik zemlje potrebno nadeti rokavice.

KLAVDIJA FIGELJ