Rade Šerbedžija: “Pomembna je ljubezen - do vsega” (video)
Legendarni igralec Rade Šerbedžija je poskrbel za enega od vrhov - morda celo najvišjega - letošnjega puljskega knjižnega sejma Sa(n)jam knjige u Istri. V sredo smo mu prisluhnili na Zajtrku z avtorjem, kjer je predstavil novo avtobiografijo Poslije kiše (Po dežju). No, o sami knjigi niti ni govoril, gnala ga je silovita notranja moč.
PULJ > Na 23. puljski knjižni sejem, desetdnevno praznovanje, ki se bo s podelitvijo nagrad sklenilo v nedeljo, je 71-letni igralec pripotoval z novo avtobiografijo Poslije kiše (Po dežju), izdano pri zagrebški založbi Hena com. Knjiga, ki z naslovom namiguje na sloviti, v Benetkah nagrajeni in za igralčevo kariero prelomni koprodukcijski film Before the Rain (Pred dežjem), je kronološko nadaljevanje prejšnje Do poslednjeg daha; ta bila v izvirniku objavljena leta 2004 in je že leto zatem kot Do zadnjega diha v prevodu Maje Novak izšla še pri Študentski založbi.
Rade Šerbedžija nam je med deljenjem avtogramov zaupal, da si zelo želi tudi izida poslovenjene Po dežju in se že dogovarja s Slovenci. O katerih se razpiše tudi v novi knjigi, zlasti o igralskih kolegih. Časov, ko je delal in leta 1992 tudi živel v Ljubljani, se spominja v poglavju, ki je že v hrvaškem izvirniku naslovljeno slovensko: Začasno prebivališče.
Težek zborni jezik
Šerbedžija je vrhunski umetnik in človek, ki mu pristojijo celo tiste izlizane fraze o živih legendah, je v nabito polni kavarni Mozart v pritličju puljskega Doma hrvaških braniteljev uvodoma dejal njegov sogovornik ddr. Aljoša Pužar z Reke, tesno povezan tudi s Slovenijo: njegova babica se je iz rodnega Bovca že davno tega z družino preselila v Barkovlje, njen vnuk pa je nedavno na katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani nadomestil pokojnega dr. Aleša Debeljaka in, kakor pravi sam, stopil v velike čevlje.
A Pužar je hitrih misli, premore veliko znanja in se znajde tudi z nepredvidljivimi sogovorniki, kakršen je Šerbedžija. Veliki igralec že v prvih minutah pogovora zapoje slavo svojim Vinkovcem in sploh Slavoniji: “Pri igralstvu mi je precej pomagal moj slavonski jezik, ki je še najbližji štokovski književni hrvaščini. Šele pozneje sem ugotavljal, kako težek gledališki in filmski jezik je naša hrvaščina. Ker je pravzaprav umeten jezik - pa ne samo hrvaščina, tudi srbščina. Zanimivo, da sta si hrvaščina in srbščina podobni, razlike med besedami so v glavnem minimalne, na odru ali v filmu pa sta zelo različna jezika.”
Čeprav je po narodnosti Srb, je imel s srbščino v filmu velike težave, se spominja: “Pet filmov sem posnel z režiserjem Živojinom Pavlovićem. Kako težko mi je bilo ujeti ekavski govor! Veliko laže sem igral v hrvaščini, da ne govorimo o kajkavskem in čakavskem jeziku, ki sta izvorna, pristnejša, naravnejša in tako tudi lažja za igralca. Ker sta živa!”
Do kdaj smo otroci?
Veliko preglavic mu jezik povzroča tudi zdaj, ko že sedmo leto zapored z igro seznanja študente na Reki. “Mladi, ki jih poučujem z ženo Lenko, so čudoviti, izjemno nadarjeni. Obožujem ta posel, delo z mladimi mi je v teatru že od nekdaj najdragocenejše. Učim jih in se z njihovo pomočjo tudi sam učim,” pravi. “A zadnja leta med gledanjem predstav po hrvaških gledališčih nekaj ugotavljam - javni govor je katastrofalen! Pa ne zagovarjam togega knjižnega. Kje pa, v mladih letih sem bil že kar revolucionar, ko sem se zavzemal za živi govor in pod vplivom Fabijana Šovagovića vztrajal, da morajo emocije narekovati govor. A ker sem prišel iz Slavonije, nisem imel nobenih težav z zborno izreko.”
Današnja mladina pa jih ima: “Grozno govorijo! Ne samo mladi, ki prihajajo na akademijo, na Hrvaškem na splošno govorijo katastrofalno. Raje bi videl morda res nekoliko nenaravno, privzdignjeno zborno izreko, vendar s pravilnimi naglasi in poudarki, kakor pa to, kar imamo danes.”
In ko beseda že teče o mladih - tudi sam ostaja otrok, kakor najbrž še marsikdo med nami, ugotavlja. “Težko je določiti, v katerem trenutku nisi več otrok in kdaj si že odrasel. Poglejte, igralec Zvonimir Rogoz je dočakal več kot sto let, nastopal je do konca, vseskozi je popeval ... Mar ni bolje reči, da je bil v svojih sto letih kar desetkrat zapovrstjo desetletni deček?” se nasmehne Šerbedžija. “Čas hitro beži! Ne pogledam se velikokrat v ogledalo in, kot lahko vidite, se ne češem. A kadar se zagledam, si rečem; o, majke ti! Takrat se zavem, da življenje mine v trenutku.”
Krivični smo do Hollywooda
V novi avtobiografiji opisuje marsikaj, seže tudi globoko v preteklost in opisuje zlasti, kaj vse je doživel v zadnjem desetletju. Bralca seveda popelje tudi v Hollywood, med prijatelje, kot so Warren Beatty in Annette Bening, Vanessa Redgrave, Ralph Fiennes, Tom Cruise, Angelina Jolie, Liam Neeson ...
Do Hollywooda smo prepogosto krivični, opozarja: “Pri nas vsakemu filmu, ki pride iz Amerike, rečemo hollywoodski, pa čeprav ni vsak. Vemo tudi, kaj mislimo, ko rečemo Hollywood: mislimo na obrtniško dobro narejene filme, ki pa naj ne bi bili umetnost. A tudi med hollywoodskimi so nekateri mojstrsko narejeni in celo umetniški. Vesel sem, da nikoli nisem igral v filmskih limonadah. Celo akcijski filmi, v katerih sem nastopil, na primer Misija: Nemogoče 2 in Svetnik, so bili prvorazredni.”
Včasih ga sodelovanje pri hollywoodskem filmu preseneti: “Kubrickov Široko zaprte oči je podoben našim izdelkom, a je bilo na snemanju manj ljudi kot pri povprečnem jugoslovanskem filmu! Stanley Kubrick okrog sebe ni dopuščal glamurja, bil je tak človek.”
Rade Šerbedžija je danes gledališka in filmska ikona, uveljavil se je tudi kot šansonjer ... V mladih letih pa je imel drugačne želje. “Moja prva strast je bilo pisanje,” se nasmehne. “Ko sem bil že znan igralec, je šla filmska ekipa iz Zagreba snemat dokumentarec o meni v Vinkovce. Ugotovili so, da sem kot otrok rad igral nogomet, a najpomembnejša mi je bila knjiga. Moja teta jim je rekla: oh, on je rekorder, vsak dan je prebral kako knjigo! Rad sem tudi pisal, v šoli sem za spise dobival dobre ocene. Želel sem si študirati primerjalno književnost in umetnostno zgodovino. Pozneje sem na gledališki akademiji spoznal, da tam nič ne počnejo, da samo igrajo, jaz pa sem hotel več. Prijatelj Tonko Maroević, ki sedi tu med vami, me je pripravljal na sprejemne izpite za primerjalno književnost. In res, začel sem jo študirati! A nisem dolgo zdržal. Neprijetno mi je bilo med študenti, ki so me gledali, zvezdnika, ki je prišel sedet med njih.”
Največja napaka: odgovarjanje na laži
Spregovoril je še o marsičem, se ljubeče in spoštljivo spomnil dolge, nepregledne vrste kolegov, od katerih se je učil, seveda pa se v Istri ni ognil niti gledališču Ulysses, ki domuje na Brionih. “Imamo vse več občinstva,” je zadovoljen. “Ker nimamo denarne podpore, moramo imeti drage vstopnice, a jih ljudje vseeno kupujejo, tako da imamo razprodane predstave. Kadar imam na obisku prijatelje, moram tudi sam zanje kupiti vstopnice. In tako je prav!”
O politiki noče govoriti, a nehote vseeno zajadra tudi vanjo: “Nisem član nobene stranke in nobene ne podpiram. Sem pa socialist!” Za nekaj trenutkov ga prekine gromek aplavz. “Tako zasebno kakor tudi kot vodja gledališča počnem vse, kar lahko, da bi zgraditi humanejšo, boljšo družbo. Nisem srečen, če imam samo jaz - rad bi, da bi imeli vsi. Vem, da je to nemogoče, kakor je nemogoč tudi komunizem. Na primer: ne moreš vsakemu omogočiti, da živi v vili, saj nekateri tega preprosto ne bodo znali. Pustili bodo, da vila propade, ker do nje nimajo nobenega odnosa. So pač drugačnega značaja,” pravi. “Komunizem ne more uspeti, saj smo ljudje različni in imamo različne potrebe. Mogoč pa je socializem! To že dokazujejo Švedska, Danska, severne dežele, kjer se ljudje odrekajo pretiranemu razkošju v korist zdravstva, šolstva, v korist dostojnega življenja vseh.”
Večkrat se je znašel ukleščen med narodi nekdanje Jugoslavije in doletele so ga hude obtožbe. “V življenju sem napravil veliko napak, ampak danes ugotavljam - ena največjih je bila prav ta, da sem skušal pojasnjevati, odgovarjati na obtožbe, na laži,” pravi. “Tisočkrat lahko rečem: to ni res, to ni res ... Ni učinka! Zato sem se odločil, da ne bom več odgovarjal, in raje sem napisal dve knjigi. Pa naj si ljudje tam preberejo, kako je bilo. Globoko v sebi vem, da nisem naredil ničesar, kar bi bilo zoper mojo moralo.”
In kakšno je njegovo sporočilo mladim rodovom, ga v zadnjih minutah pogovora provokativno pobara Aljoša Pužar. “Nikomur nočem vsiljevati kakih sporočil, ne svojim otrokom ne študentom,” odkima Šerbedžija. In globlje, počasneje, domala šepetaje nadaljuje: “Nočem jim govoriti, kaj naj počnejo. Učim jih le: bodite blagi, poskušajte razumeti svet, poskušajte razumeti ljudi okrog sebe. Kadar s kom govorite, nikar samo ne kimajte, ampak poslušajte, kaj vam govori. In tudi ko se ne strinjate, poslušajte! Imejte se radi in razmišljajte o ljubezni. Ljubezen je pomembna, pa ne samo med moškim in žensko, ampak ljubezen do vsega. Tudi ljubezen do naroda, vendar ne v podobi skrajnega nacionalizma. Ljubezen do človeka, tudi do tujca.”
