Raje pod zemljo kakor na njej
Zemlja postaja vse težja in čedalje bolj ilovnata, človeška družba pa iz dneva v dan bolj zaudarja, ugotavljata godrnjava grobarja v Frančičevih Vicah, ki so jih na malem odru ljubljanske Drame v ciklu Nova branja premierno uprizorili v sredo, večer zatem pa predstavo še ponovili.
LJUBLJANA > Črno komedijo Vice je Franjo Frančič (1958) v reviji Sodobnost objavil leta 1991, na oder Male drame pa jo je režiserka Renata Vidič postavila s pomočjo dramaturginje Eve Kraševec in njene asistentke Ane Obreza.
Marsikoga, ki je zaradi pridevnika “bralna” pričakoval pusto prebiranje dramskih replik, je že ob vstopu v dvorano presenetila slikovita scenografija, zatem pa še dokaj natančno oblikovana mizanscena. Povezovalko predstave - bralko didaskalij - je s prijetno vehemenco in Frančičevim kartonastim obrazom, obešenim okrog vratu, upodobila Maja Sever, osrednja lika - pogrebnika, sorodna tako grobarjema iz Hamleta kakor potepuhoma iz Godota - pa sta z obiljem obešenjaškega humorja odigrala Bojan Emeršič in Jernej Šugman. Robavsa česnata o vsem mogočem, se pritožujeta čez nizko mezdo in nadrejene, snujeta na neuspeh obsojene upore in ugotavljata, da so njune stranke pod zemljo na boljšem kakor večina na površju.
Pokopavata mrtvake iz različnih družbenih razredov: socialne primerke malomarno in brez prič, ugledne stebre družbe pa z zaigranim spoštovanjem in pred strogimi pogledi nič manj zlagano užaloščenih dostojanstvenikov.
V igri, ki bi jo bilo treba še nekoliko zgostiti in izpiliti, imata pomembni vlogi tudi rivalki, ki obiskujeta isti grob. Pokojnikova stara žena (Katja Levstik) in njegova mlada ljubica (Vanja Plut) pri angelu (Veronika Drolc) naposled izposlujeta oživitev umrlega (Marko Okorn), vendar ta obema da košarico: raje izbere vrnitev v vice, kjer je naposled dočakal blaženi mir.
Uprizoritev, obogateno s Frančičevimi premišljevanji o stranpoteh sodobne družbe, je občasno kazilo odstopanje od avtorjevih didaskalij - ki bi ne bilo tako moteče, če jih igralka ne bi sproti glasno brala -, zvrstilo pa se je več učinkovitih scenskih rešitev. Zlasti je bila pomenljiva upodobitev zemlje, ponazorjene z listi papirja, zmečkanimi v kepe (morda avtorjevi rokopisi, zavrženi kdove kje in kdove kdaj?).
Za največ smeha so poskrbeli komični pogrebni rituali (pogrebce so upodobili Marko Mandić, Igor Samobor in Sabina Kogovšek), ki ohranjajo precej patine iz časov nastanka igre, iz dobe, ko se je socializem prelamljal v demokracijo, v svobodo, kjer pa marsikdo ni prav nič svoboden.
ANDRAŽ GOMBAČ