Razglednice iz pekla
Razstava Krajine dvajsetega stoletja, ki jo bodo v Miljah odprli v sredo, v Kopru pa 2. decembra, bo obiskovalce popeljala med dialog, ki sta ga več desetletij spletala prijatelja in umetnika, rojena v Trstu: slikar Lojze Spacal (1907-2000) in pisatelj Boris Pahor (1913). Izbrana dela slednjega bodo sočasno zaživela v recitalu Moj tržaški naslov.
MILJE, KOPER> Tovrstno druženje umetnikov krepi tudi kulturno dediščino obmejnega prostora in čvrsti vezi med narodoma, so soglašali včeraj zbrani v sejni dvorani miljske občine. Tamkajšnji župan Nerio Nesladek in koprski podžupan Alberto Scheriani sta uvodomaspregovorila o zglednem sodelovanju med občinama, o pomenu obeh umetnikov pa so spregovorili ustvarjalci razstave in recitala. “Spacal in Pahor sta izjemna umetnika, ki sta zaznamovala zgodovino in umetnost tako tega kakor širšega območja. Domače kraje sta ponesla v Evropo,” pravi Tatjana Rojc, scenaristka recitala. “Uveljavila sta se kot pričevalca tako imenovanega zaznamovanega stoletja.” Recital Moj Tržaški naslov, v katerem bosta tako v italijanščini kakor slovenščini nastopila igralca Lara Komar in Janko Petrovec, si je ime izposodil pri pisateljevem prvencu, zbirki kratkih zgodb iz leta 1948, ki jo je opremil prav Lojze Spacal. Njuno sodelovanje je trajalo vse do leta 1972.
MILJE: Razstavo bodo v tamkajšnji občinski galeriji Giuseppe Negrisin in v Muzeju moderne umetnosti Ugo Carà odprli v sredo, 24. novembra. Recital bo krstno uprizorjen istega dne ob 20.30 v miljskem gledališču Giuseppe Verdi. KOPER: Razstavo bodo v galeriji Loggia odprli 2. decembra, recital bo na sporedu Gledališča Koper istega dne ob 20.30. Razstava bo tako v Miljah kakor v Kopru na ogled do 31. januarja.
Grozo koncentracijskih taborišč je strašno težko, domala nemogoče opisovati z besedami, ugotavlja režiser Giorgio Pressburger. Dolgo je bil prepričan, da se te naloge zadovoljivo, brez odvečne retorike in banalnosti, lotevajo le trije pisci: Primo Levi, Paul Celan in Art Spiegelman. Pozneje je odkril še dva: Imreja Kertésza in Pahorja. “Res je težko pisati o grozljivi resničnosti. Veliki literarni kritik in filozof Theodor W. Adorno je dejal celo, da po Auschwitzu poezija ni več mogoča. Navedeni avtorji dokazujejo, da je mogoča. Še več, prekašajo celo Danteja, ki je v pekel potoval le v domišljiji. Oni so ga doživeli v resničnosti, na lastni koži,” pravi režiser, med drugim eden od zaslužnih za predlansko podelitev literarne nagrade Viareggio-Versilia Borisu Pahorju. “Kot član komisije sem predlagal, naj bo prav on prvi italijanski pisatelj, ki prejeme to nagrado. Vnela se je diskusija, ali Pahor sploh je italijanski pisatelj. Zame je. V vsakem od nas se prepletajo geni prednikov iz najrazličnejših koncev, zakaj torej tudi pisatelj ne bi mogel biti istočasno slovenski in italijanski?”
Pahorju najvišje francosko odlikovanjeNa ponedeljkovem večeru slovensko-francoskih srečanj Knjiga kot priča zgodovine v ljubljanskem Cankarjevem domu, kjer je bil osrednji gost Boris Pahor, je francoska veleposlanica v Ljubljani, Nicole Michelangeli presenetila z novico, da je francoski minister za kulturo Frederic Mitterrand 97-letnega tržaškega pisatelja odlikoval z najvišjim francoskim državnim odlikovanjem komandir reda umetnosti in literature. Pahor je odlikovanje sprejel kot veliko čast, Franciji pa se je zahvalil tudi za organizacijo slovensko-francoskih srečanj, saj so “v Ljubljano prinesla Evropo”. MI
O pomenu mednarodnega sodelovanja, ki bo seglo tudi v številne druge kulturne ustanove obmejnega prostora, je spregovoril še umetniški vodja tržaškega Slovenskega stalnega gledališča Primož Bebler: “Zlasti je dragoceno, ker živimo v času hudega pragmatizma in zopet rastočih nacionalizmov. Zato smo v gledališču vabilo k sodelovanju sprejeli z veseljem, toliko raje, ker srečanje likovne umetnosti in literature sodi v gledališče.”
Nad neobičajnim prepletanjem različnih zvrsti umetnosti je navdušen tudi kustos razstave Franco Vecchiet: “Razstava odpira pogled na Spacalov opus skozi teorije in prepričanja Borisa Pahorja. Je prva tovrstna postavitev, kolikor mi je znano. Vsekakor je eksperiment zelo dobrodošel. Ne le zato, ker sta bila umetnika prijatelja in sodelavca, ampak tudi zaradi odpiranja vrste vprašanj o Spacalovi umetnosti. V tem primeru nanj namreč ne gledamo več zgolj kot na pesnika kraških lepot in podeželskega življenja tržaške in istrske periferije, ampak ga vidimo tudi iz etičnega spektra, kot moralnega, vselej samemu sebi zvestega človeka, zazrtega v lepo prihodnost družbe.”
Poudarja, da je bil Spacal eden zadnjih velikih mojstrov lesoreza: “Bil je velik inovator te tehnike, kar mu je prineslo tudi pomembna mednarodna priznanja. A danes nima učencev. Lesoreza se je loteval zagnano, s svojim mojstrstvom ga je že kar izčrpal, tako da ga današnji ustvarjalci ne morejo več preseči.”
ANDRAŽ GOMBAČ
