Razmere za Ionesca
Lani so samozaposleni v kulturi ob slovenskem kulturnem prazniku na naših straneh ugotavljali, da je njihov položaj nezavidljiv. Začenjali so se protesti kulturnikov, ki so se jim v zadnjih mesecih pridružila tudi ostala civilno-družbena gibanja. Razmere se še zaostrujejo, saj parlament sprejema zakone, ki najbolj prizadenejo najšibkejše.
PRIMORSKA> Med njimi so znova kulturni svobodnjaki vseh vrst. V kakšnih razmerah ustvarjajo? Kakšna je danes vloga kulture?
“Ker želi oblast na resnično nespodobne načine razvrednotiti vlogo in pomen kulture danes in kulturnike namerno prikazuje kot zajedalce in privilegirance, predvsem tiste, ki premoremo kritično mišljenje, mislim, da sta naša vloga in poslanstvo v tem trenutku pomembna, da ne rečem ključna za Slovenijo in predvsem za našo identiteto, ki se ohranja in krepi ravno s kakovostno kulturo, umetnostjo,” pravi Lara Jankovič, igralka in zadnje čase tudi aktivistka, članica predsedstva Zveze civilnodružbenih organizacij Slovenije.
Drevišnjo državno proslavo ob dnevu kulture bo režirala Ivana Djilas: “Prireditev Kultura osebno bo skušala prikazati ogromen kulturni potencial Slovenije. K sodelovanju me je povabil Prešernov sklad, ki naj bi bil neodvisen od ministrstva, pristojnega za kulturo. Sprejela sem povabilo, a postavila dva pogoja: da nastopajo samozaposleni v kulturi in da so vsi plačani. Na voljo imam manj denarja kot ustvarjalci proslave v minulih letih: proračun je 39.000 evrov, od česar sta za umetniški program na voljo dobri dve tretjini, ostalo pa gre za varovanje, prvo pomoč in drugo. K sodelovanju sem poleg samozaposlenih povabila še tujce, ki soustvarjajo kulturo Slovenije, in upokojene umetnike.Program pripravlja 24 ustvarjalcev, zaradi omejenega proračuna pa smo se odrekli scenografiji in kostumom. Bo pa program vseeno vrhunski. Pokazati namreč želim, da samozaposleni niso nič slabši od ustvarjalcev, ki delujejo znotraj institucij, a za nekatere v Sloveniji preprosto ni delovnih mest. Na primer: vrhunski tolkalec Zlatko Kaučič je že 33 let samozaposlen. Nima druge možnosti. Nekateri umetniki so zaposleni v šolstvu in drugod, a potem je njihovo ustvarjanje lahko le prostočasna in ne profesionalna dejavnost.”
Osuplo spremlja razvrednotenje kulture in kulturnikov: “Priznati moram, da sem prizadeta. Zelo. Naš poklic je ravno tako delo. Zanj živim, zanj sem študirala in vanj še po akademiji vlagala svoj denar za izpopolnjevanje. Trdo delam vse življenje, in zdaj so mi z zaprtjem ustvarjalnega trga in ukinjanjem sredstev za samostojne projekte, filme in drugo odvzeli možnost, da delam to, kar najbolje znam in kar lahko dam ljudem in družbi. Pa saj se vendar ve, da država mora podpirati kakovostno kulturo, ki sama težko preživi. Ve se pa tudi, da vsi pridno preplačujemo davke in s tem prispevamo v proračun! Tudi kulturniki, da ne bo pomote!”
Zlasti se ne smemo ustrašiti, poudarja Lara Jankovič: “Boriti se moramo za svojo kulturo in kakovost s tem, da ustvarjamo in ustvarjamo! Da se ne damo. Močno upam na dvig zavesti pri ljudeh, zaupam, da ne bodo podlegli zares krivičnemu poniževanju kulturnikov, in predvsem, da ne podlegamo namernemu razdvajanju ljudi in ne dovolimo, da si postanemo sovražniki. Sami si moramo ustvariti mnenje! Se zavedati, da je kultura identiteta ljudstva, naroda, če hočete, in da niti približno toliko ne stane, kot odteče s slabimi zakoni v žepe in davčne oaze zares pravih privilegirancev. Se zavedati, da nima sosed preveč, ampak da imamo vsi premalo in da plačujemo za grehe, ki jih nismo zakrivili.”
Umetnik kot računovodja
“Ko govorim o kulturi, najprej pomislim na proteste, ki so se zgodili pri nas,” pravi igralka, pisateljica in samozaposlena v kulturi Maja Gal Štromar. “Kultura bi nedvomno morala ohranjati pomembno vlogo pri grajenju zavesti, nikakor pa ne more ostati dekor, režimska dekla ali kulisa za zakrivanje problemov. Kultura bo morala reševati ali vsaj razgaljati nič kaj obetavne razmere, v katerih smo se znašli. ”
Slabšanje razmer je kajpada izkusila tudi sama. Pravi, da se je - medtem ko nov roman, nova predstava in film čakajo, ali bo dovolj denarja na razpisih - kot svobodnjakinja spremenila v “birokratsko žival”: “Avtorskih pogodb še vedno ne smemo podpisovati z zavodi, ki so financirani iz javnega proračuna, čeprav moramo istočasno odpirati bančne račune, da ne bi slučajno kaj preveč zaslužili, in čeprav moramo biti v mapici v Ajpesu registrirani kot osebe z dejavnostjo, ki se preživljajo z avtorskimi deli, posledično z avtorskimi honorarji. Skratka, Ionesco bi bil vesel takih preobratov, in nenazadnje razmere navdihujejo tudi nas, svobodne umetnike, tako da bom najbrž v kratkem napisala pelinkomedijo na to temo. Sicer pa, nihče se ne spomni, kakšna je bila davčna zakonodaja v stari SHS ali pa pod Avstro-Ogrsko, mar ne? Umetnost pa je preživela.”
Nujen je premik občih vrednot, meni Maja Gal Štromar: “Razmere so žalostne in nemogoče, tako radikalno nedojemljive, da se bo moralo samo po sebi nekje prelomiti. Od vedno sem verjela v evolucijo duha in močno upam, da bo naša prožnost duha vse to upogibanje zdržala. Besede in opozarjanja kmalu ne bodo več dovolj. 'Nekrofilski kapitali bodo narode poklali,' pravi Ervin Fritz. Martin Luther King pa je dejal: 'Moralni lok vesolja je dolg, a se nagiba k pravičnosti.' Verjel je in tudi sama bi rada verjela, da kot duhovna in zrela bitja še nismo 'gotovi'.”
Vrnitev kulture v vrtce in šole
“Kultura se ponovno vključuje v druge dejavnosti, vrača se v domove, za mize ali na ulice, v vsakdan. V tem trenutku ni več tako pomemben eksperiment, ampak funkcija,” o vlogi kulture v današnji slovenski družbi razmišlja Matija Solce. Lutkar, glasbenik in idejni vodja Protestivala meni, da se je kultura v preteklosti oddaljila od ljudi, se izumetničila v formo, ki je bila v svoji simbolnosti samozadostna. Zdaj pa se pod vplivom razmer začenja njena vloga spreminjati: kultura kot izobraževanje, druženje, družbena kritika, tudi v obliki protestov.
Solce ugotavlja, da je lutkovno gledališče v Sloveniji še vedno v nekakšnem podrejenem položaju in ga ljudje enačijo predvsem z zabavo za otroke. Njegovi kolegi, samozaposleni v kulturi, tudi zato delajo marsikaj, še najmanj pa tisto, za kar so usposobljeni, saj se težko preživljajo: “Predstavljajte si, da je država namenila vsem samostojnim ustvarjalcem - od glasbenikov, likovnikov do gledališčnikov - 150.000 evrov! Kot bi namerno zavirala ustvarjalnost in razvoj najprodornejšega segmenta kulture. To je absurd. Ne podpira entuziazma, ampak najbolj zabetonirane inštitucije, ki so tudi najbolj pod nadzorom oblasti in si marsičesa ne upajo.” Solce sicer ne vidi načelne rešitve težav v povrnitvi samostojnega ministrstva za kulturo, a je prav pri nas po njegovem prepričanju nujno: “Potrebujemo ministrstvo, ki bo neodvisno od posameznih lobijev, s samostojno razvojno vizijo, ki ne bo služila zgolj posameznim ideologijam. Poleg tega, da razpustimo vlado in vnesemo kulturo v politični dialog, saj je komunikacija osnova za vse ostalo, je treba začeti vračati umetnost v vrtce in šole. Šolski sistem je v tem pogledu zakrnel. Zapostavljena sta tako glasba kakor likovna vzgoja, da ostalega niti ne omenjam. Poudarja se zgolj ustvarjalnost v menedžerskem smislu - iznajdljivost, konkurenčnost, produktivnost.”
Slikar je delavec
“Kultura je v času globalizacije, krize in razvrednotenja socialnih pravic morda še edina, ki ohranja etično držo, upanje in pozitivno energijo. Čeprav bi načeloma morala biti nadpolitična in nadideološka, je v času izgubljanja osnovnih pravic njena vloga tudi družbena kritika. Kultura ustvarja družbo in ne obratno. In če umanjka, pomeni to premik nazaj. Ukinjanje pa je od vedno preprostejše od povrnitve pravic,” razmišlja Aleš Sedmak, slikar in predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, ki bo danes v državnem svetu predstavil trenutni položaj likovnih umetnikov.
“Zadnjih nekaj let je prodaja likovnih del drastično upadla, kar najbolj prizadene likovnike, saj je to njihova edina možnost za preživetje. Spodnja meja razstavnine, ki pa ni obvezna, je 300 evrov. Z njimi pa ustvarjalec, ki je razstavo pripravljal denimo pol leta, ne more živeti. Likovniki so odvisni od trga - če ga ni, ni niti likovnikov. Ko je kriza, kakršno imamo danes, več kot polovici likovnikom pade dohodek krepko pod prag preživetja,” pojasnjuje Sedmak. Tudi v državnem svetu namerava poudariti, da se je kriza na področju likovne umetnosti začela precej pred globalno. “Začela pa se je zato, ker nismo nikoli uredili odnosov med akademijo, ustvarjalcem in trgom, ki ga zastopajo galerije. Šole, galerije in muzeji so sistemsko podprti, tistih, ki ustvarjajo, pa ni nikjer. A so najšibkejši člen. Z eno polomljeno stranico pa trikotnik - akademija, ustvarjalec, galerija - ne more delovati.”
Ukrepov, ki bi to stanje vsaj omililo, je več. Najprej bi morali urediti status likovnih ustvarjalcev: “Tudi likovniki so delavci, a njihov status ni primerljiv z ostalimi zaposlenimi. Regres, bolniška in ostale pravice izhajajo iz dela. Samozaposleni v kulturi so po novem pravni subjekti, primerljivi z delovnimi organizacijami, ki sami sebe zaposlujejo in si morajo zagotavljati vse pravice, ki izhajajo iz dela. Navzven jih pa dejansko nimam, ker organizacija ne more biti član sindikata, ne morem na bolniško ... Ustvarjalci so na tak način izvzeti iz vseh sistemskih rešitev, kar ni prav.”
ANDRAŽ GOMBAČ
MAJA PERTIČ GOMBAČ
