Razprt gledališki svet Edite Frančeškin
Koliko predstav je v skoraj štirih desetletjih postavila na ljubiteljske odre, ni nikoli preštela. Nagrade ji vzbujajo nelagodje - Edita Frančeškin jih sprejema le kot potrditev dela celotne gledališke skupine. Kot sporočilo, ki pravi: dobro smo hodili.
Konec marca je na Festivalu komedije v Pekrah prejela nagrado za režijo predstave Vsega je kriva država, ki jo je lani pripravila skupaj z gledališčniki Kulturnega društva Domovina Osp.
> Kdaj se vam je zgodila čarovnija gledališča?
“V družini smo bili z ljubiteljskim gledališčem zelo povezani: nono, teta in mama so bili člani vaškega gledališča. V osnovni šoli sem obiskovala gledališki in baletni krožek. Ta svet me je zanimal, a ne v smislu, da bi si rekla - ko bom velika, bom baletka ali igralka, saj ni bilo možnosti.”
> Doma ste iz Zagorja ob Savi, v slovenski Istri pa živite že štiri desetletja. Kakšna je bila gledališka krajina tega prostora, ko ste prišli sem?
“Na osnovni šoli Janka Premrla Vojka, kjer sem poučevala slovenščino, sem začela z otroki pripravljati gledališke predstave. Takrat je Koper ovijal gledališki molk - predstav ni bilo veliko, oder je bil dotrajan ... Na srečanjih otroških gledaliških skupin - v tistem času so se imenovala Naša beseda - in na republiških seminarjih sem se skozi štiri desetletja učila režije, dramaturgije, giba, odrskega izraza ob najvidnejših slovenskih in tujih gledaliških ustvarjalcih in se tako za vedno ujela v pasti gledališča.” (nasmešek)
“Gledališče je ali velika čarobnost ali pa velika, a izjemno simpatična prevara, kakršno je pač tudi življenje.”
> S katero predstavo pa se je začela vaša mentorska pot?
> “To je bil Goliev Jurček, dokaj zahtevna predstava za osnovnošolce. Takrat sem prvič začutila, kako lahko v šolskem kolektivu zrase nekaj posebnega. Ko sem z mentorskim delom začela spoznavati, da lahko otroke še drugače uvajam v literaturo, jih seznanjam z besedo in njeno interpretacijo, je bilo to zame skoraj čudežno odkritje.”
> Skozi vaše roke so šle generacije otrok; mnogo jih je zraslo v ljubiteljske pa tudi poklicne gledališčnike.
“Na ljubiteljskih odrih jih je res kar precej, pa tudi med gledališkimi profesionalci so dragoceni bivši ljubitelji. V prej omenjeni predstavi Jurček je igral tudi Slavko Hren, danes znan in uveljavljen televizijski režiser, v več predstavah odra VAL.A sta igrala danes uveljavljena igralca Gašper Tič in Maja Gal Štromar.”
> Kaj gledališče razpre v človeku?
“Veste, teorije, da je gledališka umetnost neke vrste terapija, da jo lahko prepoznamo tudi kot neke vrste samozdravljenje, mi niso bile nikoli blizu. Drži, da človek, ko aktivno stopa v svet gledališča, odstira svoj večplastni jaz. Gledališče je ali velika čarobnost ali pa velika, a izjemno simpatična prevara, kakršno je pač tudi življenje. Tisti trenutek, ko igralcu, pa naj bo otrok ali odrasel, ljubitelj ali profesionalec, odtujenost od teksta postane nična in prestopi v razumevanje besedila, zazna, da je to nekaj povsem naravnega in da to zmore. To potem ni več igrokaz ali narejeno igranje, marveč pravo doživetje. To je prestop v drugi svet, v svet odra, ki odslika življenje.”
> Kako igralcem pojasnite razmerje med njim in vlogo?
“Vloga je nekaj, čemur igralec vdihne svet in življenje; ne sme mu ona vzeti njegovega. Vloga ne smeš postati, moraš se ji približati tako, kot da bi to bil. Morda je to nekoliko težko razumeti, tu pomaga le intuicija.”
>V zadnjih desetletjih izjemno veliko delate z ljubiteljskimi gledališčniki. Kako je delati z odraslimi, kako z otroki?
“Bistvenih razlik zaradi starosti ni. Šteje to, kaj posameznik hoče. Če otrok prihaja v gledališko skupino zaradi sebe, potem raziskuje in izjemno hitro pije stvari, ki jih tam sreča. Spontano razume, dojame pojme, kot so gledališka igra, gledališki oder, gledališki prostor. Pri otrocih igre v gledališkem prostoru ne postavljam, trudim se, da bi v gledališki skupini vzpostavili neke vrste podaljšek njihovi naravni igri, a še vedno z namenom, da ustvarijo urejeno celoto. Naj razliko, o kateri me sprašujete, pojasnim s primerom improvizacije. Pri otrocih običajno ta gledališka dežela ne povzroča večjih zadreg, pri odraslih pa se prav tu rado zatakne. V tem segmentu gledališča je namreč treba opraviti s strahovi, zavorami in predsodki - bistvena je lucidnost, to, da v hipu čimbolj izvirno vstopiš v neko polje. In za odrasle so takšni izleti mnogokrat izjemno težki. Tega se namreč ni mogoče naučiti; gre za domišljijo in bistrost posameznika.”
> V utemeljitvi nagrade, ki ste jo prejeli na Festivalu komedije Pekre, je žirija med drugim zapisala, da vašo režijo odlikuje to, da so igralci popolnoma zaživeli tako v posameznih vlogah kot tudi v skupinski igri. Kako gradite odnos z igralci?
“Zame je igralec bistvo odrskega dela. Kot režiserka moram opraviti pravilno branje besedila, kar pomeni, da moram razumeti vse odnose, postaviti karakterje, narediti dramaturške reze in izpostaviti sporočilo. Igralce izjemno spoštujem, morda sem tudi zato do njih tako dosledna in zahtevna, ko pričakujem zares globoko sodelovanje in odzivnost. Na ljubiteljskih odrih se rado zgodi, da se skoraj nevidno pojavijo zvezdništva, zato od skupine, s katero delam, pričakujem skromnost v odnosu do občinstva, do kolegov, spoštljivost do vseh in srčno zavzetost, ki velikokrat preide v požrtvovalnost. Pri vsem si najbolj želim, da ima nagrada, če že je, pozitiven vpliv na skupino. Da jim da neke vrste potrditev - poglejte, dobro smo hodili, dobro smo delali. Tekmovanj ne maram, niso mi blizu.”
> S skupinami, ki ste jih doslej vodili, pa ste na Linhartovem srečanju večkrat sodelovali?
“Da, velikokrat, z različnimi skupinami. Mi je bilo pa to srečanje veliko ljubše, ko še ni imelo tekmovalnega značaja. Ko je bilo samo srečanje, je imelo izjemno lepo sporočilo: Učimo se, razdajajmo svojo radost in po Linhartu: 'Drug drugemu ognja dajmo!' Tekmovanje neogibno prinese s seboj tudi primerjanje, v tem pa ni radosti.”
> V zadnjih petnajstih letih je na ljubiteljskih odrih veliko predstav v narečjih ter veliko komedij. Kako gledate na komunikacijo med narečjem in tem žanrom?
“Seštevek teh dveh dejavnikov še zdaleč ni dovolj za dobro komedijo. Komedija je za občinstvo res zabavna, ga nasmeje in sprosti, smeh je dar, ki ga ima le človek. Do dobre predstave tega žanra pa prideš samo z resnim pristopom in trdim, nemalokorat tudi izjemno stresnim delom. Že zato, ker vsak človek pač ni komik. Poklicni igralci imajo talent in obrtno znanje: od obvladanja telesa, govora, mimike, do razumevanja melodije besedila, ki je v komediji še kako pomembna, ljubiteljski igralec pa se mora tega učiti vsakokrat sproti in vedno znova in imeti smisel, talent. Pri ljubiteljskih skupinah režiser običajno dela s posamezniki, ki dosegajo vsak svojo raven, na poklicih odrih naj bi bili vsi dobri. In postaviti predstavo, ki bo delovala kot utečen in harmoničen organizem, je precej težko. Glede narečne govorice pa mislim, da: karkoli na odru izrečeš v narečju, ima pridih šaljivosti, čeprav v dialektu lahko povemo tudi tragične reči. Narečje namreč vse, kar je v njem izgovorjeno, obarva v optimizem, četudi gre za trpko in tragično vsebino. Glembajevih si v narečju ne predstavljam, pa Cankarja tudi ne ...”
> Kateri napotek največkrat slišijo igralci iz vaših ust?
“Da je treba vse stvari, pa naj bodo prijetne ali manj prijetne, če smo se zanje zavestno odločili, narediti do konca. Če želiš delati v dobri predstavi, moraš za to nekaj prispevati. Če že hočeš nekaj prispevati, se moraš temu posvetiti ... in vztrajati do konca.”
> Kakšne predstave so vam všeč?
“Zanima me režijski pristop, režiserjevo branje dramskega besedila, zato dela različnih avtorjev rada pogledam v različnih režijah ... Všeč so mi komičnost in duhovite tekstovne predloge, pa vendar ljubim globino in iskanja. Moj pisatelj je Charles Dickens; zaradi njegove sociološke, socialne usmerjenosti in literarne estetike, pa tudi zaradi duhovitosti. Všeč so mi vse predstave, ki so dobro narejene. Od razmišljujočih tekstov, ki so mi največ dali, so taki, kot sta Češnjev vrt, Striček Vanja ... Čehov mi je blizu zaradi poetike, izjemno rada pa imam tudi Shakespeara, Tagoreja ...”
MAKSIMILJANA IPAVEC
