Razstava o filmu Na svoji zemlji tudi v Piranu

Kultura
, posodobljeno:

“Zanimanje za ta prvi slovenski film je še po šestdesetih letih izjemno veliko. Nekatere besedne zveze iz filma so domala kultne in odmevne na vseh področjih,” je predsinočnjim, na piranskem odprtju razstave o filmu Na svoji zemlji poudarila avtorica Karla Kofol.

 Z odprtja razstave Ciril Kosmač in film Na svoji zemlji v Piranu: (z leve) direktorica Tolminskega muzeja Damjana Fortunat, avtorica razstave Karla Kofol, direktorica pomorskega muzeja Martina Gamboz in  tržaški književnik Marko Kravos
Z odprtja razstave Ciril Kosmač in film Na svoji zemlji v Piranu: (z leve) direktorica Tolminskega muzeja Damjana Fortunat, avtorica razstave Karla Kofol, direktorica pomorskega muzeja Martina Gamboz in tržaški književnik Marko KravosLea Kalc Furlanič

PIRAN > Res je, prvi slovenski film, ki so ga leta 1948 snemali po noveli Cirila KosmačaOčka Orel (to je bil resnični lik), je bil za leta po vojni težak podvig, pogoji za snemanje pa so bili še težji. Težav je bilo nič koliko, priprava razstave pa je bila za Karlo Kofol kljub temu prijeten izziv.“Želela sem si, da bi razstava prikazala predvsem pričevanja tistih, ki so sodelovali pri filmu, tudi domačinov. Saj se je tedaj vsa jugoslovanska umetniška srenja čudila, da smo se Slovenci lotili takega projekta,” je uvodoma poudarila Kofolova in nanizala številne zanimive drobce, o tem, kako je film nastajal.

Kosmačev scenarij so izbrali na natečaju, igralce pa iz gledaliških vrst, a so bili - navajeni večinoma tragičnih vlog na odrskih deskah - za oko kamere preveč teatralni. Nazadnje so se v igro spustili prav vsi, ki so pri filmu tako in drugače sodelovali, razen snemalca in režiserja.

Sprva je to funkcijo prevzel gledališki režiser France Delak, ki pa ji ni bil kos in se je umaknil, na njegov mesto je zato stopil France Štiglic, ki je kasneje o tej svoji izkušnji izdal knjigo. Prizore so snemali v Baški grapi, v vaseh Grahovo ob Bačiin Koritnica, v filmu pa so nastopili tudi domačini, ki so se bojda skrbno pripravljali na svoje vloge. Kostumografu so pomagali tako, da so posojali svoja oblačila, saj so bili kostumi preveč togi. Zatikalo se je tudi pri uporabi orožja, takega na slepe naboje takrat namreč niso imeli. “Velike težave so imeli tudi s pisanjem snemalne knjige, Kosmač se je namreč boril, da bi v tekstu ostalo čim več njegovega. Kakor je imel v navadi, so ure in ure pregledovali in predelovali besedo za besedo in režiser ni smel ničesar prilagajati igralčevim sposobnostim. Kosmač je bil trmast kot pravi Tolminec. Med snemanjem je ekipa bivala v domači hiši Saše Vuge na Mostu na Soči,” je dodala avtorica razstave.

LEA KALC FURLANIČ

Več o tem pišemo v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.

Takole je bilo na snemanju  prvega slovenskega celovečerca
Takole je bilo na snemanju prvega slovenskega celovečerca