Razstava Simona Kastelica v prostorih Banke Koper
Slikarska razstava .jpg slike sežanskega slikarja Simona Kastelica, ki so jo Obalne Galerije postavile v razstavnem prostoru Banke Koper, je (tudi) portret novodobne virtualne socialne mreže z mnogimi vprašanji “klik” generacije.
KOPER>Razstava .jpg slikeSimona Kastelica (1977), sežanskega akademskega slikarja in video ustvarjalca mlajše generacije, že v naslovu namiguje, da mu sodobna digitalna tehnologija ni tuja, tudi sam je namreč pripadnik digitalne generacije. A vendarle z vsem, kar vsemogočni napredek ponuja, ni povsem zaslepljen. Naslov razstave je pravzaprav besedna igra, nekakšen paradoks, ki pa hkrati že skorajda narativno pojasni navdih in ustvarjalno izpeljavo zamisli: jpg format digitalne fotografije je avtor reinterpretiral s slikarsko tehniko, s čopičem in akrilnimi barvami.
A zgodba ima še nadaljevanje, ko “žival ujame svoj rep”, ustvarjalec namreč s slikarsko tehniko na koncu slike svojevrstno “redigitalizira”, in to kar dvakrat. Najprej tako, da fotografije za širšo javnost anonimnih posameznikov s spletnih omrežij naslika s tonsko redukcijo barv, brez postopnih, realnih barvnih prehodov, ki zaradi večjih enobarvnih površin ohranjajo digitalni videz. Tega pa še poudari mreža, s katero avtor prekrije nekatera poslikana platna. Druga ponovna digitalizacija pa se zgodi, ko Kastelic svoje slike vrne na splet, od koder je zanje črpal navdih, in prejema odzive. Teh pa je, tudi sam priznava, pogosto več kot na odprtju razstav. “In morda se je tudi umetnost vsaj deloma iz tradicionalnih razstavnih prostorov preselila drugam, tudi na splet,” razmišlja.
Zgodba zase, ki pa se še vedno odvija v sodobni, z virtualnimi komunikacijami zasičeni in obenem medosebno odtujeni družbi, pa je vsebina. Portret je zgodovinski tradicionalni slikarski motiv, ki je bil dolgo ogledalo zgolj najimenitnejših predstavnikov družbe. V zadnjem stoletju je z razvojem klasične fotografije postal dostopnejši, v dobi digitalnih fotoaparatov pa je poligon izživljanja množic anonimnih posameznikov.
Z razmahom spletnih socialnih omrežij, od klepetalnic do forumov in najmogočnejše socializacijske mašine Facebook, se je potreba po fotografski samopredstavitvi samo še razmahnila, in kot ugotavlja tudi avtor razstave, toliko podob, kot jih danes ustvarjajo uporabniki spleta, v zgodovini človeštva še ni bilo.
Prav iz te malhe brez dna, ki jo polni tudi človeški večni sopotnik - ekshibicionizem, pa slikar odbira nekaj portretov, če je mogoče, njemu nepoznanih posameznikov, ki postanejo njegova slikarska predloga. Iz mase spletnega podobja, obrazov, nasmehov, prijateljskih objemov, brezštevilnih fotografij, ki najpogosteje pritegnejo pogled spletnega uporabnika le za hip ali dva, torej do “klika”, ki jih zamenja z novimi, slikar izbere tiste, ki jih bo zapisal večnosti s tradicionalnimi slikarskimi orodji - iz virtualnega okolja na platno. Obenem pa priznava: “Čutim nekakšno odgovornost, zato želim prenesti naš čas v svoje delo, nenazadnje sem tudi jaz produkt te družbe, obenem pa s svojim delovanjem tudi njen filter”.
Tudi kustosinja razstave Nives Marvin v ideji odkriva več aktualnih vprašanj: “V vsebinskem smislu se mu odpirajo številna vprašanja o mejah med realnim in irealnim, med konkretnim in fikcijo, o človeku individuumu in njegovem pomenu v prevladujočih elektronskih komunikacijah. Predstavljene .jpg slike so intimni likovni nagovori, navzven še poudarjeni z aktualno konotacijo, ki nas zavedno in nezavedno popelje v razmišljanje o lastni identiteti in vlogi nas samih v prihodnosti.”
Med slikami sta tudi dve računalniški grafiki, ki pa sta iz konteksta iztrgani le v izvedbenem smislu, bolj enigmatična je črno-bela centralna razstavna figura, sestavljanka Mona Lise in anonimne lepotice, naslonjene na vrata avtomobila. Slika, ki je v slikarjevem ateljeju nastala pred rojstvom ostalih, deluje kot nekakšna zgoščena zgodba o razstavljeni celoti. O vsem, kar na dolgi rok ostane, in o vsem, kar v “klik” družbi iz večnosti izbriše naslednji klik na tipkovnici.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
