V Galeriji Gong odpirajo razstavo mednarodno uveljavljenega fotografa Primoža Bizjaka

NOVA GORICA > V središču ustvarjalnega dela Primoža Bizjaka, mednarodno uveljavljenega fotografa, je raziskovanje krajine, ki se v času nenehno spreminja bodisi zaradi človekove prisotnosti bodisi zaradi delovanja same narave. Po besedah kustosinje razstave Nataše Kovšca njegov pogled pritegnejo zlasti mejna območja in kraji, ki so zaznamovani s kompleksno, pogosto travmatično zgodovino. Zanimajo ga zapuščeni prostori, ki so izgubili prvotno namembnost ali so v procesu arhitekturne/urbanistične preobrazbe. Prikazuje pa tudi grobe človekove posege v naravno okolje in samoniklost narave, ki postopoma briše sledove človeške dominacije v prostoru.

Primož Bizjak: Bunker I v parku Oeste, Madrid detajl (2022-2026).

Foto: Estudio Madrugada

Uporablja izključno kamero na meh

Enako pomemben kot vsebina je formalni pristop Bizjakovega ustvarjanja, ki temelji na analognem fotografskem postopku. Pri svojem delu uporablja izključno kamero na meh, ki mu omogoča tisk fotografij velikih dimenzij. Njegovi posnetki so praviloma neobdelani. Pogosto nastajajo ponoči, z dolgimi ekspozicijami, ki lahko trajajo tudi več ur. S postopnim zajemanjem svetlobe namreč ustvarja specifično atmosfero in prikazuje podobe, ki jih človeško oko ne more neposredno zaznati. Specifičen je tudi njegov ustvarjalni proces, ki vključuje dolgotrajno opazovanje kraja posnetka in natančno premišljeno kadriranje, saj mora vsaka podoba, ki jo posname, najprej dozoreti v njegovem duhu. Prav zaradi podrobnega, pogosto večletnega preučevanja motivov in velikoformatnih fotografij obsegajo njegove serije praviloma le majhno število del.

“Bizjakove pretekle fotografske serije so zaznamovale predvsem nočne podobe, ki se tako po velikosti kot tudi atmosferi približujejo slikarstvu. V novejših delih pa se pojavlja nekoliko drugačen fotografski pristop. Fotografije ostajajo monumentalnih dimenzij, vendar so pogosto sestavljene v diptihe ali poliptihe. Čas osvetlitve se krajša, zasledimo pa tudi črno-bele fotografije in negativne podobe, kar nakazuje, da avtor raziskuje ne le to, kaj vidimo, temveč tudi način, kako sploh podobe zaznavamo,” je v spremnem besedilu k razstavi zapisala Nataša Kovšca.

Nasprotje sodobni hiperprodukciji podob

Na tokratni razstavi Bizjak predstavlja eno samo fotografijo - črno-beli negativ, ki se v galerijskem prostoru razgrne v monumentalni poliptih, sestavljen iz več kot sto lasersko natisnjenih analognih fotografij velikega formata. Delo se vsebinsko navezuje na travmatično zgodovino španske državljanske vojne, hkrati pa vsebuje izrazito intimno noto: prikazuje namreč fašistični bunker iz obdobja med letoma 1936 in 1939, ki stoji v isti madridski četrti kot akademija, na kateri je avtor študiral.

“Bizjakovo odločitev, da predstavi eno samo fotografijo, lahko razumemo kot nasprotje sodobni hiperprodukciji podob in površnemu vizualnemu branju, ki ga spodbujajo enormne količine posnetkov na družbenih omrežjih in svetovnem spletu. Enako velja za uporabo negativa, ki od gledalca zahteva to, kar sodobni način življenja pogosto ne dopušča: čas. Zahteva, da se pred podobo ustavimo, jo sestavimo in se vanjo poglobimo,” še ocenjuje Kovšca.