Rdeče in črno v slovenskem brezupu
Predstavitev knjige Rdeča pošast, knjižnega prvenca Roberta Šabca, je v idrijski knjižnici zvenela humorno. 19 kratkih zgodb, ki z vsemogočimi brezimnimi anti junaki bičajo pogubo, v katero z brezsramnimi ekonomskimi in političnimi elitami drvimo kot narod apatičnih ljudi, pa je v prvi vrsti naše kruto ogledalo.
IDRIJA> Petek trinajstega in založbino ime KUD Apokalipsa sta se prav dobro podala k predstavitvi knjige Rdeča pošast, prvenca filozofa in novinarja, tudi občasnega sodelavca našega časopisa Roberta Šabca. V avtorjevi nekdaj domači idrijski knjižnici se je odvijala lahkotno. 19 kratkih, krutih zgodb pa je vse prej kot lahkih. Šabec namreč v njih angažirano, brez dlake na jeziku, nastavlja ogledalo zablodelemu času. Direktorica knjižnice Milanka Tušnovec je v uvodu priznala, da jo je kruto postavljeno ogledalo pretreslo v nedri in drobovje. Čeprav je z blago ironijo razelektrila težo 19 zgodb, je v njih ostalo vse polno pošasti in njihovega plena. Ne gre za tisto rdečo pošast, ki se je nekoč z Marxom, ki ga je avtor nedvomno vzel v misli, plazila po Evropi, pač pa gre za vseobsežno zlo, ki se zajeda v drobovje nemoralne in otopele slovenske družbe. Vanjo dreza Šabec z upanjem na dramilo, “zdrmanje” bralcev, kot je dejal sam.
“Po dveh desetletjih amoralnih razmer plenjenja elit, je apatija absurd. Nihče, niti umetniki, se ne upajo postaviti na politično nekorektno pozicijo. Zame je umetnost družbeno in politično angažirana ali pa je ni,” je pojasnil Šabec ob ploskanju številčnega občinstva. “Če se ne bomo premaknili, vzeli vajeti iz rok oholih elit, se vrnili k Človeku, potem je moja knjiga romantična utopija,” je nadaljeval s pozicije levega intelektualca, ki levo in desno oziroma rdeče in črno v slovenskem brezupu razume kot dve povsem enaki plati istega kovanca.
Juriju Hudolinu, uredniku in piscu uvodne besede h knjigi, ni bilo težko prepoznati, da je “čas brez etike” rdeča nit Šabčevih zgodb. Prav tako ne pridiha avtorjevega anarhizma. “V pozitivnem smislu”, kot je dodal Šabec.
Zgodbe odtujenih junakov oziroma popačenih kreatur so vsakdanje. Brezimneži šele v zadnji zgodbi dobijo poimenovanega akterja. Niko (skoraj nihče) ga Šabec ni poimenoval po naključju. Vsi so daleč od politike, čeprav so njihove vsemogoče zablode in travme povzročene z njo in brezsramjem sorodnih elit. Ali pa z apatijo in navidezno nemočjo, zaradi česar pravzaprav v nobeni zgodbi ni mogoče vedeti, kdo je žrtev in kdo pošast. V njih se lahko prepozna vsak, ki živi v krasnem novem svetu in v glorificirani Slovenji. Tajkuni, spolno iztirjeni duhovniki, brodolomci, vsemogoči razočaranci, dilerji, zasvojenci in morilci. Njim ob bok izbrisani, z delom izmozgani, s slavo osamosvojitvene vojne zaslepljeni zmagovalci in izsiljevalci, gladiatorji resničnostnih šovov ... Vsi neenaki pred Glorijo in enaki pred Matildo.
Vse je črno, potencirano do skrajnosti, a hudičevo dobro berljivo. Z upanjem, da bo jutri, pojutrišnjem, nov dan. Vanj Šabec, ki na videz cinično zapiše, da je čar življenja vendarle biti dober z ljudmi, verjame. Se pa boji, da bo pred novim dnem še kakšna revolucija.
SAŠA DRAGOŠ