“Ljudi skušava spraviti s kavča, ven”

BLED > 30-letna Megan in slabi dve leti mlajša Rebecca Lovell sta bolj poredko v rodni Atlanti v zvezni državi Georgia. Večinoma sta na turnejah, včasih tudi z velikim Elvisom Costellom, svojim mentorjem.

Skupino Larkin Poe, ki je v devetih letih nanizala štiri velike in pet malih plošč, sta poimenovali po daljnem predniku. Njegov bratranec je bil sam Edgar Allan Poe, sloviti pesnik in pisatelj.

Rebecca Lovell

glasbenica

“Vsakdo v svojem življenju lahko dobesedno fizično ustvarja radost, če se le tako odloči. To je eno glavnih gonil pri najinem ustvarjanju glasbe.”

Dekleti, ki ju je britanski časopis The Observer razglasil za odkritje festivala Glastonbury 2014, sta prijetni in sproščeni sogovornici. Starejša je malce bolj zadržana, mlajša pa sogovornika mimogrede tudi lopne po rami.

Megan Lovell

glasbenica

“V Evropi čutiva veliko podpore. Nasploh sva v karieri več igrali po Evropi in Veliki Britaniji kakor doma. Saj veste, velikokrat ne cenimo tistega, kar imamo na dvorišču.”

Rebecca, oblečeni ste v majico z napisom Led Zeppelin. Ste to skupino poslušali že med odraščanjem?

Rebecca: “Vsekakor! Pozabljamo, kako krasen bluesovski bend je bil. Besedila so jemali iz tradicionalnega bluesa in jih vtkali v svoje skladbe. Za naju je bilo že v otroštvu zelo pomembno poslušanje bendov, ki so se opirali na blues: Led Zeppelin, The Rolling Stones, The Allman Brothers ... Pa se sploh nisva zavedali, da poslušava blues.”

Na naši spletni strani www.primorske.si/kultura je na ogled tudi nekaj videoposnetkov z blejskega koncerta.

Megan: “Ko se ozirava, ugotavljava, da je oče poskrbel za temeljito glasbeno izobrazbo. Predvajal nama je zelo raznoliko glasbo, od bluegrassa, na primer Alison Krauss, do hard rocka.”

Rebecca: “Black Sabbath!”

Kaj pa mati?

Rebecca: “Vsekakor je tudi ona igrala pomembno vlogo, v naši družini je skrbela za klasiko. Ko sva bili še čisto majhni, naju je vpisala v glasbeno šolo. Klavir in violina.”

Megan: “Zaradi nje sva začeli glasbo tudi igrati. In ima krasen glas, naučila naju je peti harmonije.”

Kdaj je kitara premagala violino in klavir?

Megan: “Po obisku bluegrassovskega festivala MerleFest v Severni Karolini. Bili sva v zgodnjih najstniških letih. Ta glasba naju je odpihnila - improvizacija, lepota, živahnost slišanega! Takoj sva opustili učne ure klasične glasbe ...”

Rebecca: “... in se nikoli več obrnili. Takrat sem presedlala na mandolino, bendžo in kitaro, pri trinajstih, štirinajstih letih.”

Megan: “Jaz pa sem začela igrati dobro (resonančna kitara s kovinskim trupom, op. avt.), kar je bil most do lap steel kitare.”

Nakar sta s starejšo sestro Jessico, ki je poprijela za gosli, ustanovili skupino, mar ne?

Rebecca: “Res je, leta 2005 smo ustanovile skupino The Lovell Sisters, v kateri so se oglašala izključno akustična glasbila s strunami, nobene elektrike, nič bobnov, zelo bluegrassovsko. Koncertirale smo štiri, pet let. To nam je bil konjiček, nismo še razmišljale, da bi se z glasbo ukvarjale profesionalno.”

Megan: “Čeprav smo bile nenehno na turnejah.”

Rebecca: “Res zanimivo, nikoli se nam ni zdelo nenavadno, da smo toliko na poti. Prepustile smo se toku, starši pa so bili zelo razumevajoči, podpirali so nas, pustili, da sledimo svojim sanjam. Najbrž so bili prepričani, da se bomo sčasoma utrudile ali se naveličale, dojele, da bo počasi v življenju treba najti službo, s katero se lahko preživljaš ... In evo, presenečenje - desetletje in pol pozneje sva medve še zmeraj na poti!”

Sestra se je posvetila drugim izzivom, vedve pa vztrajata kot Larkin Poe. Ali sta uživali že z njo, v bluegrassovski skupini?

Rebecca: “Sva, že takrat sva radi nastopali, še posebej dragoceno pa nama je bilo osvajanje ustvarjalnega procesa. Pa tu ne gre samo za pisanje pesmi, dandanes moraš obvladati še družbene medije, med potovanjem tako skrbeti za samopromocijo kakor tudi negovati svoj umetniški izraz. A ugotovili sva, da naju delo v bendu osrečuje v več pogledih.”

Pa vaju kaj spravlja ob živce?

Rebecca: “Zdaj sva na turneji že dve leti, kar počasi postaja utrudljivo. Se strinjaš?”

Megan: “Soglašam, premor bi bil prijeten. V dveh letih nisva bili doma dlje kot dva tedna v kosu. Takšen način življenja terja kar nekaj žrtvovanja. Na primer, doma nisi ob pomembnih dogodkih, izpustiti moraš kako poroko, ob družini ne moreš biti, če kdo nenadoma umre. To naju seveda žalosti, a po drugi strani - vidiva veliko sveta, prideva v take krasne kraje ...”

Zdaj spominjata na Robbieja Robertsona, ki je v Scorsesejevem filmu The Last Waltz (Zadnji valček) ob razpustu svoje skupine The Band leta 1976 pripovedoval, da je take vrste življenje zelo naporno, nemogoče.

Rebecca: “To je govoril upravičeno, The Band je ogromno nastopal. A ta skupina je požela kar nekaj radijskega uspeha, danes pa je glasbena industrija drugačna. Skupine, ki jih na radiu ne predvajajo veliko, morajo toliko več nastopati, da bi dosegle poslušalce. Nama je tak način življenja všeč, se pa zavedava, da je po svoje precej čudaški.”

Bi rekli, da je ženskam v tem poslu teže?

Rebecca: “Ne, k sreči v tem pogledu nisva imeli slabih izkušenj. Doslej sva delali z glasbeniki, ki jim ni bilo mar, ali sva moška ali ženski. Tudi naju so naučili, da je na prvem mestu moč umetnosti, manj pomembno je, kakšen človek jo ustvarja. V tej industriji je veliko tekmovalnosti, a če premoreš dovolj ljubezni, je delo lahko.”

Elvis Costello z odra pride izžet

Česa pa sta se naučili med sodelovanjem z Elvisom Costellom?

Rebecca: “Mislim, da je najpomembnejši nauk: ne pustita se ujeti v žanr, v en sam predal. Elvis Costello je posnel plošče v vseh mogočih žanrih pod soncem, od bluesa in countryja do punka, zdaj piše glasbo za Broadway ...”

Megan: “Naučil naju je tudi vztrajnosti. Zelo trdo dela, neutruden je. Večer za večerom sva gledali, kako nastopa. Z odra pride izžet - ker se občinstvu razda.”

Pa vendar pravijo, da je težkega značaja.

Rebecca: “Spoznali sva ga v njegovem poznejšem obdobju, prej je bil očitno bolj pankerski. Morda res zna biti težek. Je tudi sramežljiv, ni ravno priljuden. Že sam je v knjigi pojasnil, kako naporno je bilo zanj nastopati in vzpostavljati stik z občinstvom. Zato velja za nedostopnega, muhastega, čudaškega ... A nekateri imamo take radi.”

Tom Waits je v zahvalnem govoru ob sprejemu v Dvorano slavnih rokenrola dejal: “Pravijo, da nimam uspešnic in da sem kot sodelavec naporen. In to pravijo, kakor da je nekaj slabega.”

Rebecca: “Amen! Tom Waits je eden mojih najljubših umetnikov, zelo ga spoštujem. Je neverjetno izviren, ne podreja se nobenim uveljavljenim standardom in ne trudi se biti všečen. Kar se zelo obnese, če pogledamo njegovo dolgo kariero.”

Žal pa nima koncertov.

Rebecca: “Res je. Sem pa slišala, da kupuje gledališče nekje na zahodu ZDA, kjer namerava imeti niz koncertov. Noče na turnejo, občinstvo naj raje pride k njemu, pa si je kupil teater, ha! Ampak ne vem, ali je res, to so samo govorice. Če držijo, bom vsekakor šla na njegov nastop.”

Vajin udarni blues je soroden nekaterim od Waitsovih pesmi.

Rebecca: “Soglašam, Waits name močno vpliva, v svoje ustvarjanje sem skušala vnesti nekaj njegove estetike. Všeč mi je, kako je ljudsko glasbo poročil s svojim edinstvenim izrazom. Rada imam takšno, robato, umazano glasbo.”

Costello pa je baje vplival na vašo izbiro električne kitare.

Rebecca: “Drži, zaradi njega tudi jaz igram Fenderjevo Jazzmaster kitaro.”

Megan pa Rickenbakerjevo.

Megan: “Tako je. Staro.”

Je izbira pravega glasbila ključna?

Megan: “Verjetno je. Prva lap steel kitara, ki sem jo vzela v roke, je bila Rickenbakerjeva. Ustrezala mi je in ostala sem pri njej.”

Bi rekli, da se bolje ujame z Rebeccino kitaro ali z njenim glasom?

Rebecca: “Jaz bi rekla, da z mojim glasom.”

Megan: “Najbrž res. Zelo rada pojem harmonije z Rebecco, a kot svoj pravi glas čutim lap steel kitaro. Včasih mi Rebecca na koncertu kaj zapoje in odgovorim ji z glasbo, njene besede ponovim s kitaro, ne z glasom.”

Rebecca: “Mislim, da je bila njena odločitev za drsno kitaro eno ključnih dejanj pri oblikovanju najinega zvoka. S tem je skupina Larkin Poe lahko zaorala globlje v blues. Preučevati sva začeli mojstre drsne kitare, od B. B. Kinga do Dereka Trucksa. Ker naš štiričlanski bend nima klasičnega ritem kitarista, smo oblikovali poseben zvok, zlasti po zaslugi drsne kitare. To se je kar nekako posrečilo, nismo načrtovali.”

Z vašimi posnetki na Youtubu zlahka navdušiš tudi ljudi, ki jih blues sploh ne privlači. Vama je pomembno, da pritegneta take, ki ne vedo, kdo so Robert Johnson, Bessie Jones, Son House, Leadbelly, Skip James ...?

Rebecca: “Vsekakor! Izjemno pomembno nama je spoštljivo pristopiti k staremu bluesu, ga posvojiti in približati novim generacijam poslušalcev. O tem spočetka nisva razmišljali, ampak s poglabljanjem v blues sva ugotovili, kako pomembno je negovanje te zvrsti. Je temeljna, iz nje v ZDA izvira veliko drugih zvrsti, pa mnogi bluesa sploh ne poznajo ...”

Megan: “... in ne vedo, da bi jim bil všeč.”

Rebecca: “Natanko tako! Posnetke bluesa iz zgodnjega 20. stoletja je težko poslušati, tehnično še niso bili dovršeni, zato terjajo kar nekaj potrpežljivosti.”

In mnogi imajo Leadbellyjevo In the Pines za pesem Nirvane, ki jo je priredila kot Where Did You Sleep Last Night?, ali Sometimes za Mobyjevo, pa jo je že zdavnaj posnela Bessie Jones - in lani tudi vedve ter z njo odprli album Venom & Faith.

Rebecca: “Ha, Sometimes sem najprej tudi jaz imela za Mobyjevo. K sreči živimo v dobi, kjer lahko vse te pesmi tako slišimo kakor tudi raziščemo njihovo ozadje.”

Poiščeta razpoko in uzreta svetlobo

Vajina glasba je zelo ameriška. Ali z njo v Evropi požanjete drugačen odziv kot doma?

Megan: “V Evropi čutiva veliko podpore. Nasploh sva v karieri več igrali po Evropi in Veliki Britaniji kakor doma. Zelo sva hvaležni, da imava občinstvo.”

Rebecca: “Tukaj na neki način bolje sprejemate blues, kar so doživeli že najini glasbeni junaki iz ZDA.”

Megan: “Saj veste, velikokrat ne cenimo tistega, kar imamo na dvorišču.”

Rebecca: “Pri nastopanju mi je zelo všeč občutek, da smo si vsi zelo podobni. Ko se ob glasbi v istih trenutkih odzovemo enako, čutim uglašenost naših duš. Takrat se mi svet zazdi zelo majhen - na čudovit način. Pot naju je zdaj pripeljala sem, v ta kotiček paradiža ...”

Morda pa se še preselita k nam! Ali bosta vseeno počakali na ameriške predsedniške volitve?

Rebecca: “Huh, razmere so zdaj v ZDA res zanimive, a ne? Vsi napeto čakamo.”

Sta pomislili, da bosta nocoj nastopali v domovini svoje prve dame?

Rebecca: “O, pa res!”

Kar mnogim tukaj ni ravno v ponos.

Rebecca: “Hja, tudi v ZDA imajo ljudje mešane občutke.”

Kaj pa vajini občutki?

Rebecca: “Ne greva se politike, tega nimava za svoje poslanstvo. Nekateri bendi se politično angažirajo, kar se mi zdi prav, če čutijo to breme. Na primer Dixie Chicks, ki so šle v političnem angažmaju zelo daleč, se izpostavile, kar se mi zdi krasno. In ni navzkriž z umetnostjo. Najin fokus pa je zmeraj na glasbi, na nastopu, igranju kitar ...”

Megan: “In radi širiva radost, govoriva o tem, kar nas povezuje. Vsekakor raje kakor o tistem, kar nas ločuje.”

Sta vselej tako soglasni?

Rebecca: “Večinoma.”

Megan: “Na stvari res gledava in tudi razmišljava podobno. Nisva samo sestri, ampak tudi poslovni partnerki in najboljši prijateljici. V vseh teh letih sva se tudi naučili, kako shajati skupaj.”

Rebecca: “Imava srečo, da naju družijo skupni cilji, radi imava isto glasbo ... Takšna ubranost nama vliva veliko moči.”

Torej med vama ni napetosti, znane iz dvojcev Lennon-McCartney, Jagger-Richards ...

Rebecca: “Ne. Poznamo tudi bende, v katerih so prav tako bratje ali sestre, ki pa so znani po sporih: Oasis, Heart, The Black Crowes ... A pričkanje najpogosteje nima dobrih učinkov.”

Megan: “Vsaka od naju zelo dobro ve, kako drugo vznejevoljiti, a se temu raje ogibava.”

Če bi pijančevali in se kregali, bi bili pogosteje v medijih.

Rebecca: “Že, že, a nama več pomeni medsebojno spoštovanje, iz katerega črpava moč.”

Leonard Cohen je prepeval, da je v čisto vsem razpoka, skozi katero pride svetloba. Od kod vama ves optimizem?

Rebecca: “Najbrž sva ga dobili od matere. Naučila naju je, kako poiskati razpoko in zagledati svetlobo. V življenju je svetlobe prav toliko kot senc, a živimo v kaotičnem času in dostop do negativnih novic po vsem svetu je lažji kot kadarkoli v zgodovini. Na facebooku in v spletnih medijih nas 24 ur na dan bombardirajo s tragedijami. Bolje je živeti drugače, se nasmehniti tistemu, ki ti kuha kavo, napisati pesem, naslikati sliko …. Vsakdo v svojem življenju lahko dobesedno fizično ustvarja radost, če se le tako odloči. To je eno glavnih gonil pri najinem ustvarjanju glasbe. Danes pa velik del razvedrilne industrije samo še prispeva k izoliranosti ljudi. Netflix, Amazon Prime in podobni te silijo, da se zapreš v dom, zaloputneš okna, obsediš na kavču. Larkin Poe skuša ljudi spraviti s kavča, ven, kjer naj opazijo še druge ljudi in začutijo nekaj svežega, organskega. To je lepota življenja.”