Reci čačka, ti si mačka
Mestna galerija razstavlja čačke. To so nefokusirane podobe, narejene takrat, ko je njihov avtor z mislimi drugje. Sliši se neodgovorno, a če se poglobimo, uvidimo, da stvar ima svoj smisel.
NOVA GORICA> Kako bi si sicer razlagali, da so čačke, ki jih dela denimo akademski kipar Damijan Kracina zelo podobne resnim skicam za njegove bodoče kipe. In v čačkah akademskega slikarja Lojzeta Logarja tudi prepoznamo njegov slikarski rokopis. Torej gre za rokopis. Nekaj, kar roka piše, lahko tudi sama od sebe. In prav v tem so zanimive, saj so intuitivne in vodijo v neznani svet nezavednega. Vsaj tako so mislili nadrealisti, ki so se prepuščali najrazličnejšim avtomatizmom, da bi ukanili zavestno in se dokopali do nezavednega.
V projektu To so čačke! sodelujejo: Milan Erič, Mina Fina, Saša Kerkoš, Damijan Kracina, Anja Medved, Lojze Logar, Leon Zuodar, Miha Perne in Erik Mavrič.
Kuratorka projekta Saša (Glavan) Nabergoj je čačke predstavila kot risbe, in niso študije, ki sploh niso bile zamišljene kot končni produkt. “So efemerne, nepopolne čačkarije, ki jih umetniki narišejo, ko se pogovarjajo po telefonu ali sedijo na sestanku, nenačrtno in intuitivno. Zanje ne moremo reči ali so uspele ali ne, pravzaprav nikoli niso neuspeh, saj uspeh niti ni bili njihov namen.” Nabergojeva jih vidi kot sled intuitivnega procesa, vsekakor pa kot samostojno likovno entiteto.
Poleg intuitivnega, je tu še intimen moment, saj je kuratorka umetnike prosila, naj ji pokažejo nekaj, kar ni bilo ustvarjeno za javno predstavitev, torej nekaj skoraj že intimnega. Čačke so tako komplesna tema. Lahko se igramo z njihovim nastankom, pojavnostjo, razlago. Čačke nastanejo podobno kot besedna igra v rimah, ko prvi reče besedo, drugi pa čim prej pove drugo, ki ni nujno vsebinsko povezana s prvo, važno je samo, da se rima. Reci čačka, ti si mačka.
Ali pa: privoščimo si drzno primerjavo s poezijo. Filozof in pesnik Gorazd Kocijančič je prav pred kratkim dejal, da poezija nastaja tako, da najprej nastajajo fragmenti, ki nimajo okvira in širšega konteksta. V tem, kar spontano nastaja, skuša spoznati že predobstoječo podobo, ki sili na dan, tako na vsebinski kot formalni ravni. “Potem se šele začne to, kar je Horacij imenoval labor limae: posamezni fragmenti se začnejo povezovati, gladiti, spreminjati, transformirati. In pogosto od njih ne ostane nič.”
Zanimiva je postavitev razstave, saj so čačke domiselno povečali in jih v črno beli varianti natisnili na zidne tapete ter z njimi od tal do stropa prelepili galerijo, da deluje polno in izčiščeno. Dodali so še video animacijo študentov Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici, ki so obstoječe čačkarije prevedli v njim lastne ideje in video jezik ter jih tako še pognali v gibanje. Zadnjo besedo čačkam bodo dali otroci. Prazna stena čaka še na njihov rokopis, ki ga bodo dodali na ustvarjalnih delavnicah.
KLAVDIJA FIGELJ
