Rezijanom je vzbudil jezikovni ponos

TRST > “Milko Matičetov je ustno ljudsko izročilo raziskoval zlasti na obrobju prostora, ki ga poseljujemo Slovenci, v prvi vrsti je to bil njegov zahodni del ter predvsem Rezija,” je poudarila Marija Pirjevec predsednica Slavističnega društva Trst - Gorica - Videm. “Ob bogati jezikovni kulturi, ki jo je v Reziji našel, posnel in objavil v več knjigah, je spodbil trditev poljskega jezikoslovca Jana Baudouina de Courtenaya s konca 19. stoletja, češ da tam ninašel nič pomembnega,” je še dodala.

Osebne spomine na Milka Matičetovega (1919-2014) so ob povezovalki Loredani Umek razgrnili pisatelj Boris Pahor, etnolog in jezikoslovec Roberto Dapit, etnomuzikolog Julijan Strajnar, njegova sovaščanka Jožica Malešič, rezijanska pesnica Silvana Paletti in predsednica Kulturnega društva Rozajanski dum Luigia Negro.

“Najino druženje je segalo še v predvojna leta. Na samem začetku svojega literarnega ustvarjanja sem objavil črtico o morju v njegovi ilegalni reviji Brinjevke. Pisana je bila na roko in razmnožena na ciklostil in je dragocena tudi zato, ker je to njegov rokopis. Od leta 1966 je bil s prispevki o Beneški Sloveniji tudi redni sodelavec v moji reviji Zaliv. Bil je moj družinski prijatelj, pred nedavnim sem celo odkril, da sta v moji monografiji, ki je pred nedavnim izšla v Italiji, objavljeni dve fotografiji, na kateri je v družbi mojih staršev,” je povedal Pahor.

Dapitu je bil Milko Matičetov mentor, zato ga je ta pri raziskovanju Rezijanov na nek način tudi nasledil: “Ob poklicnem zanimanju - najprej je bil etnolog in nato jezikoslovec, jaz pa obratno - naju je družila tudi etika dela z ljudmi na terenu. Posebej dragoceno mi je njegovo posvetilo, napisano leta 1991 v knjigo 3 lesičice, kjer je hvalevredno objavil nekatere zelo posebne rezijanske pravljice,” je povedal in poudaril, da je v arhivih še ogromno zapisov, ki jih je Matičetov zbral tudi v Teru.

Strajnar je bil z njim pogostokrat v Reziji, kjer so tudi zahvaljujoč Matičetovem po potresu kot donacijo Slovenije dobili kulturni dom. “Čeprav ni imel posluha, pa je izjemno rad prisluhnil rezijanski glasbi in oči so se mu ob njej zasvetile celo v zadnjih dneh življenja,” je povedal. Slavistka Malešičeva, ki je tako kot Matičetov doma iz Koprive na Krasu, je obudila spomin na njegovo izjemno povezanost z rojstnim krajem in Krasom: “V Ljubljano sem mu nosila kraške travniške rože in za vsako sem mu morala z ledinskim imenom povedati, na kateri parceli je rasla. Bedenice je celo posadil pred vhodom.”

Obe Rezijanki sta imeli še sveže spomine nanj. “Izjemen vtis je naredil že leta 1979, ko me je presenetil, ker je z mano govoril po naše. Kasneje sem mu tudi omogočila, da je objavljal v našem glasilu, med drugim je strokovno utemeljil, da priimek Chinese, tako se piše tudi zdajšnji župan občine Rezija, izvira iz slovenske besede za kneza,” je povedala Negrova. Palletijeva, ki je prebrala tudi nekaj del v rezijanščini, je zaslužna, da ta jezik ostaja še vedno živ ne le kot pogovorni jezik, temveč tudi v zapisani obliki. “Sama sem hodila le v italijanske šole in šele on mi je korak za korakom z argumenti odkril, da je naš govor dejansko slovensko narečje. Ob tem razkritju še bolj cenim naš jezik in moj ponos ob tej naši posebnosti je večji tudi po njegovi zaslugi,” se mu je še enkrat poklonila.

BOGDAN MACAROL