Režiser Nikola Lezaić o skejterjih, destrukciji in odraščanju
Mlad srbski režiser Nikola Lezaić v filmu Tilva Roš lovi trenutke iz vsakodnevnega življenja mladih skejterjev v mestu Bor. Sodobna mantra “kuća - poso, poso - kuća” jim ne diši preveč, zato vse dneve preživljajo na skejtu, snemajo “jackass” posnetke in počnejo vse, kar sodi h koncu srednje šole.
IZOLA> V filmu, ki ga bodo na festivalu Kino Otok predvajali nocoj ob 23. uri, glavni junaki igrajo same sebe, tako da sta fikcija in realnost neločljivo povezani.
> Za začetek - od kod vam ideja, da posnamete film o skejterjih in njihovem načinu življenja? Ste bili tudi sami skejter?
“Ne, nisem bil. Do zamisli je pripeljal splet okoliščin. Prijatelj mi je dal cede z 'jackass' filmom Crap - Pain is empty, ki sta ga posnela Stefan in Toda, ko sta zaključevala srednjo šolo v Boru. Ker sem tudi sam iz Bora, sem se zlahka vživel in energija Stefana in Tode me je peljala skozi celoten film. Ko sem si ga ogledal, sem takoj vedel, da moram posneti igrani film, v katerem bi nastopajoči igrali sami sebe, vloge, ki bazirajo na njih samih.”
>Skejterji v vašem filmu se zdijo malo zafrustrirani, če destrukcijo in nezainteresiranost za probleme v družbi razumemo kot frustracijo. Kaj menite vi: je njihov način življenja in zanimanj stvar zabave in mladosti, stvar frustracije zaradi problemov v družbi ali kaj tretjega?
“Mislim, da je frustracija v filmu klasični 'teenage angst', frustracija odraščanja, razhajanja, spremembe. V teh letih je vsak dan drugačen in nenehno doživljaš spremembe in neke življenjske preobrate. To je lahko obenem zelo frustrirajoče in zelo lepo.”
>Višek filma, ko skejterji po zabavi povsem razbijejo avto, se zgodi kot v ekstatičnem ritualu. Na razbiti avto napišejo “Skate & destroy”. Kako vi razumete to izjavo v kontekstu filma Tilva Roš?
“Destrukcija zame ni avtomatično slaba stvar, destrukcija je lahko tudi oblika kreativnega izražanja, odstranjevanja negativne energije, razbijanja šablon, pa tudi način zbliževanja. Jasno mi je, zakaj je v družbi ideja o destrukciji nesprejemljiva. Destrukcija se v glavnem zgodi kot posledica nečesa slabega in zaradi tega je v glavnem obravnavana kot nesprejemljiva. Mene je v filmu Tilva Roš zanimala druga stran destrukcije, ko se kot mulc stepeš s svojim prijateljem, potem se umirita in sta si bliže, kot sta si bila pred pretepom. Pretep ni nikoli ubil prijateljstva, ampak so ga ubile spletke in razočaranja. Razbijanje avtomobila je moralo biti prav to - kolektivno zbliževanje in preseganje problema.”
>Se vam zdi skupnost, ki so jo skejterji ustvarili s skupino Kolos, ena od alternativ za hiperindividualnost v množični družbi?
“Nisem razmišljal o tem, ampak ja, masovno smo od kolektiva pobegnili v nas same. Neverjeten je občutek energije, ko sedite s 40 ljudmi, za katere veste, da živijo drug za drugega.”
>Skozi oči skejterjev vidimo politične in socialne spremembe v Srbiji. Stara industrija propada, prišla je logika prostega trga in privatizacije, na zavodu za zaposlovanje uvajajo neke profesionalne metode predstavitve ... Kaj se po vašem mnenju danes dogaja v Srbiji?
“To so neke realne okoliščine, ki čakajo vsakega najstnika, od katerih skuša pobegniti, kolikor dolgo lahko. Kar se dogaja v Srbiji, se dogaja v vseh državah tranzicije. Vsi so sanjarili, da nam bo kapitalizem prinesel blaženo življenje in na tej poti smo doživeli vsa razočaranja, ki jih lahko doživimo.”
>Film lahko interpretiramo v smeri, da se danes življenje živi samo še skozi intenziviranje fizičnih občutkov, kreativnosti in zabave ali obsesijo s kariero. Kaj mislite o tem? So tudi druge alternative življenja?
“Ne vem, meni je bil način skejterjev preprosto všeč. Nekomu lahko deluje odštekano, ampak iskreno verjamem, da imajo prav.”
REKA ŠAV
