Rim za telebane
Skrajni čas je, da se Woody Allen vrne v New York snemat to, kar najbolje zna - nevrotične humorne komedije, ki temeljijo na pronicljivih dialogih. Če pa ga le zanese čez lužo, naj se v Londonu loti še kakšne lahkotne kriminalke v slogu Match Point, Cassandra`s dream, ki sta dala nov zagon njegovi dolgoletni režiserski kilometrini. S celovečercem Rimu z ljubeznijo, ki je zadnja v nizu evropskih filmskih razglednic, je Allen namreč dosegel svoje dno.
Tokrat se Woody Allen odpravi v Rim v vlogi upokojenega direktorja opere spoznat bodočega tasta in taščo svoje hčerke Hayley (Allison Pill), ki se noro zaljubi v “komunista” Michelangela (Flavio Parenti). Allen v tastu, sicer lastniku pogrebnega zavoda, najde neodkriti biser opernega petja, ki pa ima le eno hibo.
Rimu z ljubeznijo (To Rome With Love), režija in scenarij: Woody Allen, igrajo: Ellen Page, Woody Allen, Jesse Eisenberg, Alison Pill, Greta Gerwig, Penélope Cruz, Alec Baldwin, Judy Davis, Roberto Benigni, Ornella Muti ... Dolžina: 112 minut.
Perfektno odpoje le, ko je pod prho. V zgodbo Allen vplete še študentski ljubezenski trojček (Jesse Eisenberg, Ellen Page, Greta Gerwig), nad katerim bdi Alec Baldwin, ki v Rimu podoživlja svoja študentska leta in trosi modrosti Eisenbergu, ko ta obtiči v ljubezenskem precepu. Pisanemu kalejdoskopu likov pa režiser doda še mladoporočeni par iz Pordenona, ki pride v Rim na medene tedne in na lov za novimi službenimi priložnostmi ter uradnika Leopolda Pisanella (Roberto Benigni), ki se nekega jutra odpravi v službo, pred vrati pa ga pričaka truma paparacov.
Prav z likom Benignija - slehernika, ki ga italijanska medijska mašinerija razglasi za zvezdo enodnevnico in ga sprašuje najbolj butasta vprašanja pod soncem, Allen doseže vse drugo kot kritiko italijanskega cenenega senzacionalizma. To postane še bolj očitno, ko v najavni špici zasledimo “sponzorja” - Berlusconijev Mediaset, ki je v Italiji eden od glavnih proizvajalcev tovrstnih rumenih vsebin. Prav tako učinka bizarnosti ali groteske ne doseže zgodba o novopečeni operni zvezdi, ki lahko poje samo pod prho. (Ne)sojeni pevec pod tušem je samo klovn, ki (ne)ironično izvaja opero Paggliacci (klovn). To sta zgolj dva najbolj očitna primera, ki ponazarjata, v katero smer je krenil Allen.
Tudi vsesplošno Allenovo videnje Italijanov v Rimu z ljubeznijo ni prav nič pozitivno, čeprav je večno mesto, kot se zanj spodobi, vizualno lično zapakiral. Zato ne preseneča, da je film pri italijanskem občinstvu naletel na hladen tuš. To namreč niso goli italijanski stereotipi v službi olepševanja in idealiziranja, temveč popreproščene karikature Italije, ki nimajo niti ironičnega niti kritičnega učinka - v filmu namreč gledalec dobi občutek, da spremlja avanturo nekakšnih telebajskov v Rimu. Skratka, film Rimu z ljubeznijo je podcenjujoč: tako do Italije, kot do dolgoletnih Allenovih fanov, ki po tem filmu lahko samo še sanjajo o režiserjevi zlati dobi.
BILJANA PAVLOVIĆ