Anton Žakelj: Rodoljub, ki je ostal prezrt ob boku velikega Prešerna

Ledinski Cankarjev dom - muzejska etnološka Jurečeva šupa - je bil zaseden do zadnjega kotička, ko sta glasba orglic in petje uvedla spominjanje na rojaka Antona Žaklja. Organizatorji - kulturno društvo, ki nosi ime njegovega psevdonima Rodoljub Ledinski, so še enkrat več predstavili njegovo delo. To je dobilo veljavo šele z njihovim preučevanjem Žakljeve literarne zapuščine in z izdajo, sploh prve zbirke njegovih pesmi pred štirimi leti.

Predober in preveč razgledan, da bi ga cenili?

Skozi, sedaj znano in cenjeno, Žakljevo delo se je sprehodila učiteljica Ivica Šemrl. Pred dobrim desetletjem, ko so na pobudo upokojene andragoginje Marije Velikonja začeli iskati njegove pesmi in zapisano ljudsko pripovedno zapuščino, to ne bi bilo mogoče. V uvodnih letih so s pomočjo idrijskega profesorja dr. Roberta Jereba prišli do spoznanja, da je v pesniško zapuščino prispeval veliko več in bolj kakovostna dela, kot so mu priznavali v njegovem času.

Pravzaprav so imeli Žaklja, ki je poznal in cenil 16 let starejšega Franceta Prešerna, zgolj za njegovega posnemovalca. Po uvodni pesmi Slavuj in roža, ki jo je leta 1841 v čast pesniškemu poslanstvu objavil v Carnioli in podpisal s psevdonimom Rodoljub Ledinski, so mu objavili malo pesmi. Ker je bila pod Habsburžani slovenščina zatirana, ji je dodal, podobno kot je to počel Prešeren, nemški prevod. Čeprav je bil kot dijak naklonjen Ilirizmu in skupnemu jeziku južnih Slovanov, iz poznejšega dela veje rodoljubje in zavzemanje za slovenščino. Morda je bil preprosto predober, da bi ga lahko cenili, so menili strokovnjaki šele poldrugo stoletje pozneje. Resnici na ljubo je jezikoslovec Ivan Grafenauer že leta 1911 v zgodovini novejšega slovenskega slovstva napisal, "da Ledinskega poezija prav čisto nič nima skupnega s Prešernovo."

Bolj so ga cenili kot prevajalca (govoril in pisal je v devetih jezikih) in zapisovalca ljudskega blaga. Največ mu ga je predala kar mama Ana Ažbe. Najbolj znana je njegova prepesnjena in večkrat spremenjena balada Mlada Breda, s so mu znova očitali, da jo je pretirano priredil. Spet drugače kot pri Prešernu, ki je motiv za cenjeno Pesem od lepe Vide prav tako našel pri vsaj sedem stoletij starejši baladi.

Z zbirko Pesmi nov pogled na Rodoljuba

Čeprav je Žakljevo delo veljalo za izgubljeno, sta Velikonja in literarna zgodovinarka ddr. Marija Stanonik, sourednici zbirke Pesmi, našli in vanjo uvrstili 90 njegovih lirskih in iz ljudske zapuščine prepesnjenih pesmi. Napisal je okrog 40 sonetov. Stanonik je s še nekaj literarnimi strokovnjaki pomagala ovrednotiti njegovo zapuščino kot zelo dragoceno. Med ostalim prav Rodoljubu pripada uvedba kratkega trivrstičnega ritornela in daljše kancone med pesniške oblike.

Kot pomembno zapuščino negujejo v Ledinah ob zavedanju, da sedaj bržčas pesmi bere manj ljudi, kot jih piše. Ob zbirki Pesmi, so mu ob cerkvi odkrili spominsko ploščo, ga predstavili na razstavah doma in v širšem okolju. Dejavno je tudi po njem imenovano društvo Rodoljub Ledinski, ki je z domačima zboroma - moškim in otroškim - pripravilo spominsko slovesnost ob 210. obletnici Žakljevega rojstva. Glavna vloga je pripadla igralcu Pavlu Ravnohribu, ki je Rodoljubove pesmi interpretiral in Miru Božiču, ki je glasbi orglic dodal še melodije iz neandertalčeve piščali. •