Roger Daltrey, pevec benda Who: končno je lahko smešen

TRST > Soustanovitelj londonskega kvarteta Who, enega najmogočnejših svetovnih bendov, ki s krajšimi in daljšimi premori deluje vse od leta 1964, je nastopil pred avditorijem, v katerem je bilo slišati presenetljivo veliko Slovencev, kjer je v stranski loži užival notorični ljubitelj rocka, tržaški župan Roberto Cosolini, in kjer je zevalo tudi precej praznih sedežev. Poglavitni vzrok za opazno vrzel je bila gotovo visoka cena vstopnic, ki je narasla vse do 115 evrov za sprednje vrste.

Daltrey pri 68 letih še zmeraj zmore dve uri vpiti, poplesovati po odru, stresati dva tamburina, igrati kitaro in ogrlice, vihteti kabel z mikrofonom, ob tem pa le enkrat potoži čez razbolelo ramo in občinstvo pobara: “A je med vami mogoče kak kiropraktik?”

Tudi v Trstu je ob spremljavi uigrane peterice najprej skoraj v celoti izvedel kultno rock opero Tommy (1969), veličastno štorijo o pobiču, ki kot priča brutalnega umora oslepi, ogluši in onemi, zatem pa se uveljavi kot mojster na fliperju in zaslovi kot odrešenik.

Med zadnjimi zdihljaji opere je občinstvo zapustilo sedala, se nagnetlo pod oder in vso drugo polovico večera pevcu bolj ali manj neuglašeno pomagalo tuliti znamenite viže: I Can See for Miles, The Kids are Alright, Behind Blue Eyes, Who Are You, bluesovsko okleščeno My Generation, Young Man Blues, Baba O'Riley.

Spremljajoči kitarist Simon Townshend, mlajši brat vodje benda Who Peta Townshenda, je zapel svojo The Way It Is in požel gromek aplavz, Daltrey je pridal še žurersko Days of Light in hvalnico svojemu občinstvu Without Your Love. Večer je zaokrožil z Blue, Red and Grey, pesmijo iz sredine sedemdesetih, ki je nikoli ni imel priložnost igrati v živo - tovariši so pač dejali, da je roker z ukulelo, malo havajsko štiristrunsko kitaro, sila smešna pojava.

No, v Trstu je drobno pesem o dragocenosti sleherne minute dneva zaigral, in to kar enkrat in pol. V prvem poskusu se mu je namreč na pol poti zalomila, pa jo je zapel vnovič.Kot je treba.

ANDRAŽ GOMBAČ