Roman, ki je zrasel iz čudenja
Na krilih festivala Fabula - Literature sveta bodo drevi v knjigarni Libris predstavili pisateljica Gabrielo Babnik in njen tretji roman Sušna doba, ki je pravkar izšel pri Študentski založbi v zbirki Beletrina. V njej se ponovno vrača v Afriko, ki je navdahnila nagrajeni prvenec Koža iz bombaža. Štorija je drugačna, Afrika ostaja enaka.
> Tako kot marsikaterega slovenskega bralca je tudi vas za Afriko navdušila Sonja Porle. A vendar se je sami lotevate drugače.
“Sonja je naredila izjemno veliko za prepoznavnost zahodnoafriške kulture v tem prostoru, vendar se mi zdi, da je v njenem pisanju v ospredju popotništvo. Sama si kot komparativistka tovrstnega videnja, se pravi, da bi sebe postavljala v ospredje svojih zgodb, ne bi dovolila. Pred časom sem odkrila celo diplomsko nalogo na temo prezentiranja Afrike v literaturi Porletove in Babnikove. Pri Sonji se je opažalo stereotipne vzorce o Afriki, pri meni, predvsem v prvencu Koža iz bombaža, pretiran hermetizem. Pri pisanju Sušne dobe sem imela v mislih nekatere nigerijske romane, ki sem jih prebirala tudi za magistrsko nalogo.”
>Kakšne so vaše prve asociacije na Afriko?
“Med gledanjem afriškega prvenstva sem razmišljala, da bi vsi ti Toureji in Drogbe, ki danes tekajo po nogometnih igriščih, v resnici morali, tako kot mandejski trgovci v preteklosti, preprodajati zlato, sol, sužnje.”
> V Sušni dobi ste se odločili obrniti stereotipne vloge: mlajšega temnopoltega moškega si v Afriki poželi nekajkrat starejša bela zahodnjakinja. Zakaj?
“Roman sem si prvotno zamislila kot subverzijo romanov ameriškega pisatelja Philipa Rotha, predvsem romana Umirajoča žival. V njem si starejši moški vzame mlajšo žensko, medtem ko je v Sušni dobi ta situacija obrnjena. Poleg tega se mi zdi, da razmerje starejša ženska, mlajši moški, v Afriki niti ni tako redko. Roman je bil torej nekakšen eksperiment, nastal je iz čudenja, kako takšno razmerje funkcionira. Seveda pa lahko Sušno dobo beremo tudi kot metaforo odnosa izpraznjene, dolgočasne Evrope do naivne, zlorabljene Afrike.”
> Čeprav govorita moški in ženska, se zdi, da je v ospredju vloga žensk, bolj natančno njihove vloge: so mame, hčerke, ljubimke, žene, partnerke. In tu je tudi vprašanje, kaj ostane ženski, ko jih več nima.
“Ne bi rekla, da je v ospredju vloga žensk. Morda se tako zdi na samem začetku, proti koncu pa se izkaže, da Ana dopolnjuje Ismaelove zapiske. Ismael je otrok s ceste, ki ima ves čas željo, da bi izstopil iz mizernega življenja, da bi lahko bral, hodil v šolo. Ko sreča Ano, je zanj to razmerje samo bežna avantura, šele kasneje, v Cotonouju, med tipkanjem na star pisalni stroj, spozna, da mu je razmerje z Ano pomenilo veliko več, kot si je bil pripravljen priznati. In tudi Ana, šele, ko se zave, da je Ismael odšel od nje, da ga ne bo nikoli več videla, prizna svoj 'zločin'. Pobrije si lase in odleti v Evropo. Ana sicer ni čisto sama kriva za to, kar se ji je zgodilo. Prihaja iz okolja, ki ne zna več žalovati, ki ne zna več čutiti, ki je brezčutno.”
>Oba druži osamljenost in grozljiva senca iz preteklosti, a te skupne točke niso dovolj. Tudi strast ne. Česa bi morala biti sposobna, da bi trk dveh resničnosti obema nudil uteho?
“Morda se na neki mikro ravni res zdi, da je Ana odletela nazaj k svojemu ostarelemu očetu, Ismael pa je postal žrtev afriškega srednjeveškega teatra, toda po drugi strani povesta skupno zgodbo. Pripovedujeta jo sicer posamično, na koncu pa se njuni zgodbi prelijeta kakor barve na papirju šolarjeve risbe, če povzamem pesnika Transtromerja. V romanu torej ne gre za trčenje, gre bolj za možnost iskanja skupnih točk.”
> Si boste v naslednjem delu tako kot v drugem romanu V visoki travi vzeli predah od Afrike?
“Verjetno bom ostala pri Afriki. Tokrat bo nekaj o androginosti, prepleteno z zgodbo o neki starki, Afričanki. Ne samo otroci na cesti, temveč tudi ostareli, zapuščeni, osamljeni ljudje, so v Afriki spregledana družbena skupina.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
