Rožančeva nagrada Iztoku Geistru za Esej o otoku

Kultura
, posodobljeno: 18. 09. 2026, 11:46

Iztok Geister je s knjigo Esej o otoku, ki je izšla pri založbi UMco, letošnji dobitnik nagrade Marjana Rožanca za najboljše esejistično delo. Nagrajenca so razglasili včeraj v Cankarjevem domu na prireditvi, kjer so se v pogovoru predstavili tudi ostali nominiranci. Podelitev nagrade bo jutri na Trubarjevi domačiji v Rašici.

Iztok Geister

Iztok Geister

Foto: Nika Korsič

LJUBLJANA > Kot je žirija zapisala v utemeljitvi, je Esej o otoku priznanega slovenskega naravoslovca in esejista Iztoka Geistra izvirno in večplastno literarno-strokovno delo, ki presega klasične okvire žanra. Avtor, doma iz Svetega Antona, z izjemnim znanjem in izbranim pesniškim jezikom raziskuje otoke ne le kot geografske pojave, temveč kot globoke psihogeografske in intimne prostore človeške duše.

"Ekološko angažirana in slogovna dognana mojstrovina"

Knjiga po mnenju žirije ponuja edinstven preplet naravoslovnih spoznanj - od različnih načinov nastanka morskih in sladkovodnih otokov do sodobnih ekoloških opozoril o uničujočem vplivu človeškega napuha in potrošništva s kopičenjem plastičnih odpadkov na krhke otoške ekosisteme.

Za Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev so se letos potegovali še Kozma Ahačič s knjigo Ka, Esad Babačić za delo Priročnik za neuspešne in Irena Štaudohar za delo Globoko v gozdu. Žirijo za 34. Rožančevo nagrado so sestavljali Kristian Koželj kot predsednik žirije, Eva Ule, Matej Venier, Peter Rak in Urška Perenič. Obravnavala je 19 knjig esejev, izdanih med 1. julijem 2025 in 30. junijem 2026, ki so bile bodisi vpisane kot esejistične novosti v Narodni in univerzitetni knjižnici ali pa so nanje naleteli člani žirije, ki so se s prebiranjem ukvarjali vse leto.

Geister se v svojem zapisu posveča vprašanjem poselitve, pri čemer zgodovinsko osvajanje in trgovsko okupacijo sooča z naravnimi zakoni živalskega in rastlinskega poseljevanja. Skozi oči spoznanj velikih raziskovalcev, kot so Darwin, Magellan in Urdaneta, ter refleksij o literarni samotnosti nam razkriva dvojnost otoške eksistence - nenehno nihanje med varnostjo osamitve in eksistenčno tesnobo prostorske omejenosti. Gre za ekološko angažirano in slogovno dognano mojstrovino, ki si zasluži vso pozornost, je žirija še zapisala v utemeljitvi.

Geister, ki je leta 2001 že prejel Rožančevo nagrado za knjigo Levitve, je v pogovoru povedal, da je njegovo zanimanje za otoke, ki so na Slovenskem večina na jezerih, še več jih je na rekah, že več kot pet desetletij povezano s pticami. Ti otoki imajo zanj posebno draž, saj lahko nastanejo ali izginejo tudi v nekaj urah, a večinoma obstajajo dalj časa, vsaj eno sezono ali nekaj let, dokler se ne zarastejo ali jih ne odnese reka. Obudil je spomin na trenutke, ko je bredel na takšne otoke preko Save ali drugih rek, kjer se je srečeval z zelo zanimivimi pticami.

O literarni zvrsti eseja pa je po razglasitvi nagrade povedal, da mu je ljuba, ker je lahko v eseju oseben, govori v prvi osebi in je lahko tudi intimen, česar si pri znanstvenih člankih ni mogel privoščiti.