Adrijan Rustja bi mladim dejal: Ta poklic je norost!

TRST > Tržaški režiser in igralec Adrijan Rustja je večino svojega poklicnega življenja preživel v vrstah Slovenskega stalnega gledališča - na odru in za njim, pa tudi v administraciji in še kje. Sicer pa je energični sogovornik, ki bo julija dopolnil 90 let, zapisan tudi radijskemu gledališču in redno sodeluje z Radiem Trst A. Pred sinočnjo podelitvijo tantadruja za življenjsko delo tržaškem Muzeju Sartorio je za Primorski dnevnik in Primorske novice spregovoril o prehojeni poti. In poudaril, da so njegovo usodo večkrat krojile politika in zgodovinske okoliščine.

Marsikaj se najbrž v vašem življenju ne bi zasukalo tako, kot se je, če se ne bi rodili leta 1933 v fašističnem Trstu.

“Italijanizacija slovenskega življa se je odražala tudi v naši družini. Kljub temu, da smo živeli v periferiji, na Vrdeli pod univerzo, je bilo okolje italijansko. Ne vem, če sem se takrat zavedal te dvojnosti. Vse je bilo italijansko, doma smo pa govorili slovensko, pravzaprav skoraj vipavsko narečje, ker so naši iz Vipave. Mama je sicer Tržačanka, a tudi babica je iz Brij na Vipavskem, in ker mi je v ponos, to zmeraj naglašam: babica je bila nečakinja Simona Gregorčiča. Gregorčičeve pesmi sem prvič recitiral, ko sem imel morda štiri leta in potem naprej, naprej do osvoboditve.”

“Pravijo, da je igralec, ki je v svoji igralski epohi imenitno zadel dve ali tri velike vloge, že zadosti dosegel. Seveda tudi v ostalih ne sme biti prav ena 'škovaca'.”

Začetki nastopanja segajo torej v tista zgodnja otroška leta?

“Da, sicer v ožjem družinskem krogu, a so to bili nastopi. Zdaj bo naš nekaj povedal, so rekli. Osvoboditev je spet zasukala moje življenje. Študij bi bil lahko nadaljeval na italijanski šoli, a smo bili doma zavedni in so me starši vpisali na slovensko nižjo gimnazijo: na istem kraju sem začel in tudi končal, samo sprehod po hodniku sem naredil.

To je bila znamenita šola v Ulici Lazzaretto Vecchio v Trstu.

“Obiskoval sem jo do diplome na trgovski akademiji, ko se je pojavilo vprašanje kam. Tako se je zasukalo, da bi lahko nadaljeval na glasbeni šoli, saj sem študiral klavir, ali izbral kaj drugega. Moje kulturno delovanje je bilo takrat povezano z ustanovitvijo nekaterih društev, zborov, Jože Babič je nato prilil svoj vpliv in rekel, da mi izposluje izpite na ljubljanski akademiji, če bi hotel poskusiti. In res sem jih naredil, bil sem eden prvih primorskih študentov na akademiji. Takrat sploh niso spoznali, da prihajam iz Trsta, ker je bila moja dikcija podvržena radijski igri, s katero sem se redno ukvarjal.

“Z enim kufrom smo bili vedno pripravljeni na odhod. Ko smo se ob koncu sezone poslavljali, večkrat nismo vedeli, kako bo, a jeseni smo se spet dobili z istim kufrom.”

Po dolžnosti sem moral med študijem tudi asistirati v poklicnem gledališču. In tako sem začel leta 1957 delati z gledališčem v Trstu, v katerem sem gravitiral in me je tudi finančno podpiralo.

To je bilo v času, ko italijansko-jugoslovanska meja ni bila vedno lahko prehodna.

Impozantno presenetljiv Adrijan Rustja

Ustvarjalni lok tržaškega režiserja in igralca Adrijana Rustje (1933) je impozantno presenetljiv, so zapisali v utemeljitvi nagrade tantadruj za življenjsko delo. “Od leta 1960 do leta 1993 je Rustja v tržaškem gledališču režiral 33 predstav in ustvaril 120 vlog. Od leta 1960 do danes je za radio pripravil kar 480 oddaj - režije, vloge, adaptacije, lastni literarni projekti. Bil je med tvorci Beneškega gledališča: v Nadiških dolinah je od leta 1975 do 1985 postavil na oder kar 10 iger in s tem pripomogel k uzaveščanju slovenstva. Več let je sodeloval tudi z Radiom Koper, predvsem v satiričnih oddajah Andreja Jelačina. Razdajal se je za Gledališko šolo in režiral po društvih, med drugim je režiral tudi prvi festival slovenske popevke v Trstu leta 1963.”

Za svoje ustvarjalno delo je prejel več nagrad, med drugim dve Borštnikovi nagradi za igro, nagrado ZDUS za življenjsko delo in plaketo boja in dela za delo v Benečiji. Sinoči so mu v Muzeju Sartorio v Trstu podelili tudi tantadruja za življenjsko delo.

Bila so politična navzkrižja med državama. En študijski semester sem skoraj izgubil, ker nisem dobil vize, prehodi so bili prepovedani in sem ostal blokiran v Trstu. Kljub vsemu pa sem jeseni leta 1959 prišel s svojimi kufri v Trst in se javil v gledališču. Babič je bil takrat na študijskem potovanju, nadomeščal ga je Modest Sancin in mi rekel »fant moj, tu ne bo nič«. In ta fant ne bo nič me je gnal, da sem delal v goriškem gledališču, takrat je bilo še v Solkanu in v povoju, pa tudi v Tolminu, po raznih šolah in čakal, da pride ugodni čas. In prišel je, ko se je Babič vrnil in rekel, pridi v Trst, bomo že naredili.”

V slovenskem teatru v Trstu ste nato naredili marsikaj.

“Tisti 'bomo že naredili' je za nekatere pomenil slovo in za nekatere kolegice, še mlade, kajti 55 let ni nobena starost, penzijo. In to je bilo res težko, mors tua vita mea. Ker sem bil vsestranski, so me tudi vsestransko zaposlili: saj boš naredil to ... to boš pa ja še naredil … Nabirale so se funkcije in dolžnosti. Do leta 1963, ko je moral Filibert Benedetič k vojakom in je gledališka uprava ostala brez internega vodstva. Bil sem na počitnicah, sploh nisem vedel, da sem kandidat, a so me poklicali, naj se nemudoma javim na upravi. In sem prevzel še to. Bila pa je tudi gledališka šola, ob vsaki stvari sem pisal članke za Primorski dnevnik, da se je nabralo za bogato kartoteko, pa za naše publikacije … Dokler ni zmanjkal en igralec in so mi rekli: boš pa ti naredil.”

Vam je vloga igralca ustrezala?

“Bil sem naturščik, dokončal sem režijo, na fakulteti nisem imel govorne ali odrske tehnike, to sem sproti lovil in spravil v svoj koš. Naenkrat je bilo igralskih vlog dosti več kot režij.”

Kaj je pomenilo za vas odprtje Kulturnega doma v Trstu?

“Po tolikem času smo imeli od leta 1964 na voljo dvorano in oder, da si končno vedel, da prideš v gledališče in ne v štalo. Do takrat smo namreč nastopali vsepovsod, vsaka luknja je bila naša. Smo pa imeli tudi lepe nastope v Ljubljani, Mariboru, Celju, Zagrebu, Novem sadu, Beogradu … Dejavnost se je širila in z njo subvencije. Naši politiki so romali tako kot na spoved v Beograd se malo pritožit in je nato prišel kak diplomatski voz ... A Kulturni dom je bil katastrofa. Del za občinstvo je bil dostojen in reprezentančen, del za igralce pa popolnoma katastrofalen. Začenši z garderobami, ki so spominjale na konjušnico za 30 ljudi, ko pa rabi vsak igralec svoj 'lokul', da se zbere pred nastopom. Oder je bil tudi nemogoč - bodisi širina, bodisi akustika, bodisi da je vrtljivi oder škripal in se ni ustavil, ko bi se moral. Tako da je bilo tudi nevarno. Prvo predstavo Po brezkončni poti smo zato pripravili s staro aparaturo, ki je potovala z nami od leta 1945.

V otvoritveni predstavi je bilo ogromno gostov, organizirati je bilo treba, kdaj pridejo, kdaj imajo vaje, kdaj se vračajo. Treba je bilo imeti železne živce, ki jih je Babič večkrat izgubil, včasih tudi jaz, da sva se drug na drugega spravila. Ampak sva imela neko dištanco, vedno sva bila na vi in to je preprečilo, da ni prišlo do spopada, tudi fizičnega.

Delo v SSG je v naslednjih letih pogosto zaznamovala negotovost ...

Z enim kufrom smo bili vedno pripravljeni na odhod. Ko smo se ob koncu sezone poslavljali, večkrat nismo vedeli, kako bo, a jeseni smo se spet dobili z istim kufrom.

Leta 1975 je prišlo do velike zapore, ko smo službujoči zaprli vhod v stavbo vodstvu in zunanjim. Gledališče je bilo zaprto, hodili smo v delegacijah, bil sem pri strankah, za katere še vedel nisem, vedno ista štorja, kako smo reveži in da rabimo pomoč. Naši igralci so pod vplivom sindikatov celo zasedli urad deželnega predsednika.”

Kako pa vas je gledališka pot zanesla v Benečijo?

“Benečija je bila naša postojanka za priložnostne predstave, Benečani pa so želeli, da bi imeli nekaj svojega. S Filibertom Benedetičem sva šla na razgovor k duhovniku Mariu Lavrenčiču, ki je postal prvi predsednik Beneškega gledališča. Imeli smo pa k sreči tudi Izidorja Predana, ki je bil že po postavi steber beneškega življa.”

To je bilo sredi 70. let, tako rekoč v mračnih letih Benečije …

“Ali pa v svetlih, kot se vzame. Takrat sta bili delavnost in angažiranost veliki. Pozimi so prihajali s hribovja na vaje, ko so bile ceste neprevozne, to je bilo junaško delo. Vaje smo imeli v soboto zvečer in nedeljo zjutraj, da sem lahko prišel popoldne tešč v Trst na predstavo … Delovno ozračje je bilo lepo, v desetih letih sem skušal premakniti vso stvar z lokalnega folklornega nivoja v bolj resno snovanje. Potem je prišlo do zaprtja gledališča Ristori v Čedadu in takrat se je tudi nehalo moje delovanje tam.

Upokojili ste se leta 1993, a nista mirovali.

“Takrat se je začelo: ali bom ostal doma, zapečkar, ali se bo delo nadaljevalo. In res se je nekaj časa tudi v gledališču, tudi z najbolj markantnimi vlogami, ki so bile takrat možne. Do poslovilne predstave, Bordonovih Zadnjih lun, sem imel še nekaj uspehov.”

Med njimi je nedvomno Afrika ali Na svoji zemlji, v kateri ste igrali nekdanjega partizana, nonota Stanka Černigoja.

“Ta točka je bila pomembna zaradi zgodovinskega trenutka. Takrat je bankrotirala Tržaška kreditna banka, kar ni bil žalosten trenutek le za svet bančništva, temveč vseh zamejcev. To nam je omogočilo, da smo naredili predstavo, ki je prepotovala vso Slovenijo, edina predstava, ki je dotlej dosegla več kot 130 ponovitev. Občinstvo je tako rekoč bolje poznalo besedilo, kot sem ga jaz, in so takoj vedeli, če sem kakšen del izpustil. Afrika je bila veliko zadoščenje.”

Boris Kobal se v svoji knjigi spominja, da ste včasih predstavo začeli celo s 40-minutnim zamikom, ker so pred dvoranami ljudje čakali v dolgih vrstah. Ujela je duh časa.

Drži. Uspeh je bil zasluga Borisa Kobala in seveda igralcev. Šlo je za spopad med starejšo in novejšo generacijo, slednjo so sestavljali razni funkcionarji, predsedniki, podpredsedniki, tajniki in blagajniki … Bila je kritika tedanjih razmer. Na Koprskem smo recimo z Jelačinom delali Prepih 67, satirični kabaret, in občinstvo nas je tudi grabilo za rokave, v slogu: Pepo, pridi sem, povej tu, ko greš na oder. Kot, da bi si jaz kaj izmišljeval, a mi smo se zelo strogo držali teksta. Posebej Kobal, ki si je napisal specifične izraze, saj ni bilo vseeno, če si rekel Tozd ali Sozd, ali delovne brigade … Skozi osebno tragedijo je Afrika prikazovala narodno. Že da v familijo pride črnec in da ga sprejmeš, pa Stankotov sin, ki jemlje življenje na lahko, ker želi služiti. In ta stari, ki ima svoj kotiček, v katerem se pogovarja z maršalom … Sicer sem se imel priložnost pogovarjati z maršalom tudi osebno.”

Kdaj pa?

“Ko smo Tri sestre uprizorili v Beogradu. Povabili so nas v predsedniško ložo na pogovor z maršalom, kjer so bili tudi Ivanka in razni ministri.”

Je bil ljubitelj gledališča?

“Ja, zahajal je v gledališče, ni prišel le tisti dan in potem nikoli več. Zanj je bilo običajno, za nas pa je bilo povabilo nekaj takega, na kar nismo bili pripravljeni. Zdelo se nam je sicer nenavadno, da je bila pred garderobami, ki jih nismo smeli zapuščati do svojega turnusa na odru, straža, ki je hodila gor in dol. Potem smo pa razumeli, ko smo videli, kakšne osebnosti so bile v dvorani.”

Ob upokojitvi ste v intervjuju povedali, da Slovenija ne stoji zares ob strani ne zamejski skupnosti ne gledališču ...

“Od nekdaj nas v Ljubljani spremlja vprašanje: a govorite slovensko? V Beogradu smo bili brača, tam je bilo drugače, ko te južni temperament objame, stisne, pa čeprav je morda le videz … Slovenija pa je imela distanco. Če je le mogla, ti ni rekla tovariš, ampak gospod. Sploh v gledaliških krogih, kot bi se v Sloveniji čutili oropani, kot bi jim spodjedali vpliv. Ni bilo topline. Ne vem, kako je bilo na političnem področju, ker nisem bil zraven, a v gledališkem je bilo čutiti odmaknjenost - tudi v materialni in siceršnji pomoči, zato je bilo treba Ljubljano obiti in priti preko Beograda nazaj v Trst.”

Zelo ste bili aktivni tudi v ljubiteljskem gledališču. Bili ste del skupine Tržačanov, ki so čutili, da morajo pomagati drugim gledališkim sredinam. Zdi se, da se je ta stik med igralci in okoljem nekoliko izgubil.

“Kaj pa naj, ubožci, če so v treh?! Če niso na vaji, igrajo na terenu, če niso na terenu, so na vaji. Če se tržaško gledališče ne bo domislilo nečesa novega, česar se do danes še ni, torej nečesa tako vabljivega, da bo prevoziti sto kilometrov za ogled predstave bagatela, bomo popolnoma propadli. Ker smo nezanimivi. Z dramatizacijami, kakršne so na našem programu, se ne prebiješ do ljudi. To so komplementarne predstave, ki se jih dela za ljubitelje gledališča na stranskih odrih. Ampak to ni gledališče - gledališče je širši pojem. Že tako ali tako je gledališče skoraj ad acta, ker segamo v obdobja, ki so nam zelo oddaljena. Ibsen, Pirandello … Shakespeare pravi, da je gledališče ogledalo časa. Če ga deformiraš, ni več isto.”

Ste torej za strogo filološko branje tekstov?

“Modernizacija je lahko prisotna le kot slutnja, da se z enako težavo, kot jo opisuje tekst, soočamo tudi danes. Za to so režiserji, dramaturgi, da se odločijo, kako to storiti. A igrati Molièra in priti na oder v trenirkah je zame nesmisel. Iskati moramo aktualne avtorje. Iz naše sredine ali iz miljeja, v katerem živimo, moramo dobiti gledališko delo.”

Potrebujemo torej nekakšno današnjo Afriko?

“Borisu Kobalu smo predlagali, da bi napisal drugi del. In imel je tudi imenitne zamisli: Stanko bi moral v Afriko, kjer bi delal propagando za novo OF … Ampak na koncu se ni čutil. Vse skupaj bi bil le dodatek k prvemu. Tudi po televiziji vidimo, da se drugi del zelo redko posreči.”

Letos slavite tudi visok življenjski jubilej. Vam ostaja še kakšna gledališka želja?

“Ne. Ne smem. Z Danijelom Malalanom sva večkrat skupaj v zasedbah pri radijskih igrah, a me ni nikoli vprašal, če bi prišel še kaj odigrat v gledališče. Saj bi bila samo fraza, a je nisem doživel.”

Torej bi šli, če bi vas povabili?

“Ne. A tudi zato, ker ne bi mogel prevzeti te velike odgovornosti, ki od človeka terja prihode na vaje in na večerne predstave. Tega ne zmorem več. Ob desetih se zame dan konča. Takrat ležem v posteljo. Da bi se pa samo pojavil na odru, kjer bi me razkazovali kot kakšnega medveda, pa tudi ni nič.”

Zato pa ostajate tudi danes dejavni na radiu.

“Ja, ker je to enkratna kreacija, zgodi se vse tam. Nadaljujem z režijami in vlogami. Ni pa več tako, kot sem bil navajen delati v gledališču, ker so tudi igralci vezani na zaslužek in skušajo opraviti s čim manj dela. Naloga režiserja je zato, da sitnari. Mikrofonske vaje, ki so nekoč trajale cele ure, so kondenzirane na nekaj minut, v katerih moraš igralcu dati napotek, kam naj pelje. Če je talentiran, bo razumel, če tega božjega daru nima, moramo ponavljati, režiser pa sitnariti … Kar je po svoje tudi kreativno delo. Raje imam to, kot bi samo dajal napotke o mikrofonih.

Pa tudi pisanje me še ni zapustilo. Če me le zjutraj špikne kakšna muza, se usedem in začnem pisati. Ne na računalnik, ker z njim ne znam. Če nimam peresa in papirja, sem izgubljen. Prej sem pisal s strojem Lettera 22, zdaj mi po nareku piše žena na kompjuter.”

Gotovo imate mnoge spomine na igralce, ki ste jih srečali med svojim gledališkim delom. Bi delili z nami anekdoto?

“Jih je veliko, kot film mi tečejo pred očmi. Recimo, velikega igralca Staneta Severja sem nekoč režiral, kar sem si mislil, da si bom lahko samo narisal. Pa sem ga imel! A so se zgodili dogodki, za katere bi bilo bolje, da bi jih brisal (smeh). Prišel je v vinorodni kraj in je vsa njegova umetnost splavala … Že ko sem kot študent sodeloval v neki Kreftovi igri v Drami, sem ostal presenečen. Predstavljal sem si, da je ta hram idealen, umetniško potenciran, pa sem na koncu videl, da se na odru zafrkavajo, kot se smrtniki pri kosilu ali zajtrku. Vsa poezija izpuhti.

Naši veliki igralci so prespali cele noči pijani na škalinadah cerkve na Tromostovju. Človeška narava je taka. Ko si na odru, si na odru. Koliko vinjenih igralcev se je na odru popolnoma streznilo, odigralo vlogo in padlo spet v komo.” (smeh)

Kaj bi danes svetovali mladim, ki želijo na igralsko pot?

“To je norost. Ta poklic je nor! To bom tudi povedal na podelitvi. V ta poklic pridejo z empatijo, z navdušenjem in tega jim ne smeš vzeti, le stimulirati, da pride do vrha kreativnost, ki v človeku je ali pa je ni. Ni rečeno, da iz vsake vloge, ki jo dobiš, narediš kreacijo. Pravijo, da je igralec, ki je v svoji igralski epohi imenitno zadel dve ali tri velike vloge, že zadosti dosegel. Seveda tudi v ostalih ne sme biti prav ena 'škovaca'.” (smeh)