S fotografsko razstavo v akcijo za rešitev lokovškega gozda
V Spodnjem Lokovcu obstaja gozd črnega bora, iz katerega so nekdaj pridobivali smolo za kemično industrijo. Danes je iz teh dreves z zarezanimi debli nastala naravna forma viva, gozd pomeni sled kulturne dediščine. Problem je nastal, ko so se na teh drevesih pojavile rdeče pike, kar pomeni sečnjo. Ljubitelji gozda so se aktivirali.
NOVA GORICA> Domačini in drugi privrženci gozda so se v ponedeljek popoldan zbrali v novogoriški Knjižnici Franceta Bevka in širši javnosti razgrnili problem, ki tare lokovški gozd. Namreč, sredi oktobra naj bi v tem gozdu, ki leži tik pred Spodnjim Lokovcem, opravili sečnjo ali celo golosek, kar je za mnoge povsem nesprejemljivo. Gozd so namreč prepoznali kot nekaj posebnega, kot sled naravne in kulturne dediščine, kot zgodovinski spomin, kot prostor sobivanja za vaščane. Pa ne le to, prav ta gozd naj bi, kot pravi kipar Dušan Gerlica, v sebi skrival dobre energije, odlikovala pa naj bi ga tudi njegova estetska plat. “Zareze v deblih, iz katerih so takoj po drugi svetovni vojni pridobivali smolo, sedaj spominjajo na indijanske, japonske ali še katere druge maske. To je naravna forma viva, ki je edinstvena, zato bi ta gozd morali varovati,” pravi Gerlica, ki se kot kipar tudi sicer posveča pretežno lesu. In morali bi ga obiskovati. Nastala bi lahko učna pot, kjer bi izvedeli o smolarjenju ali preprosto gozdna galerija, razmišljajo v Turističnem društvu Lokovec, kjer se borijo v imenu “molčečih dreves”, kot se je izrazil Miro Šuligoj Bremec.
Zamislite si, da namesto v galerijo odidete v gozd. Ogledujete si ustvarjalno moč narave, formo vivo, ki jo je zarezal človek, obrusili in zgladili pa veter, dež in čas.
Vse skupaj se je začelo na pobudo domačinke, arhitektke Elze Pavšič, ki je v gozdu prepoznala veliko vrednost, pred kratkim pa, kot sama pravi, naletela na rdeče pike na drevesih, kar pomeni alarm. Borovci naj bi bili bolni, so ji rekli. Povezala se je še z drugimi in nastala je razstava, na kateri je mogoče videti fotografije teh dreves, kot jih je posnel Dušan Gerlica. “Po dveh, treh obiskih gozda sem na teh zarezanih deblih prepoznal obraze, ki so se z različnimi sencami spreminjali, vanj sem začel zahajati kot v gledališče,” svoja občutja opiše Gerlica in še pove, da je fenomen tega gozda tudi njegova tehnična plat, ki se kaže v čistih zarezah in bleščeče gladkih površinah, ki jih je obrusil čas. Po koncu šestdesetih let so namreč smolarjenje opustili, ker so kot surovino začeli uporabljati nafto, drevesa pa so te skrivnostne obraze začela obraščati z lubjem.
“Upam, da ta gozd ostane,” je svoja prizadevanja sklenila Elza Pavšič. Z Zavodom za gozdove menda že iščejo skupni jezik, odločila pa naj bi novogoriška občina, ki je lastnik gozda.
KLAVDIJA FIGELJ
