S kamero sta zbadala in ganila
Minuli konec tedna sta umrla mojstra svetovne kinematografije: na Češkem rojeni Miloš Forman najbolj slovi po filmih Let nad kukavičjim gnezdom, Amadeus, Ljudstvo proti Larryju Flintu in Človek na luni, v Toskani rojeni Vittorio Taviani pa zlasti po zaporniškem Cezar mora umreti.
PRAGA, RIM > Oba režiserja sta znala pritegniti gledalca, s kamero sta drezala v nevralgične točke družbe in odpirala pomembna vprašanja.
Od Mozarta do Flynta
Miloš Forman,leta 1932 rojen v češkem mestecu Čáslav, je starše izgubil med drugo svetovno vojno: mater so leta 1943 ubili v Auschwitzu, očima pa leto zatem v taborišču Mittelbau-Dora. Siroto so vzgajali sorodniki in prijatelji staršev. Za scenarista se je izšolal na praški akademiji, sprva je snemal dokumentarne filme, leta 1963 pa je posnel še svoj prvi celovečerec Črni Peter, v katerem naslovni junak le stežka ohranja službo, se vseskozi prička z očetom, nerodno skuša dobiti dekle in nasploh deluje kot simbol zmedene češke mladine.
Forman, ki je še tako turobne teme prebadal s satiro, je v češkoslovaško komunistično družbo zatem drezal s filmoma Plavolaskina ljubezen (1965) in Gospodična, gori! (1967) ter si nakopal ostro kritiko. Leta 1968, v času praške pomladi in vdora ruskih tankov, je bil v Parizu, kjer je izvedel, da ga je domači studio odpustil. Odletel je v ZDA, ki so postale njegov drugi dom. Tam je zatem posnel več velikih filmih uspešnic: v Letu nad kukavičjim gnezdom (1975), posnetem po romanu Kena Keseyja, sta zablestela Jack Nicholson in Louise Fletcher, on kot kolovodja uporniških pacientov v psihiatrični bolnišnici, ona kot tiranska medicinska sestra. Film je prejel vrsto nagrad, tudi pet oskarjev, še večji uspeh s kar osmimi osvojenimi oskarji pa je Forman dosegel devet let pozneje, ko je v Amadeusu prikazal, kako je z avstrijskim skladateljem Wolfgangom Amadeusom Mozartom obračunal njegov italijanski kolega Antonio Salieri (vloga, za katero je F. Murray Abraham prejel oskarja).
Med filmi, po katerih še slovi Miloš Forman, so tudi rokovski muzikal Lasje (1979), Ragtime (1981) ter biografska Ljudstvo proti Larryju Flyntu (1996) z Woodyjem Harrelsonom v glavni vlogi in Mož na luni (1999), v katerem je Jim Carrey osupljivo upodobil starejšega kolega, ameriškega komika Andyja Kaufmana.
Miloš Forman je živel v ameriški zvezni državi Connecticut, kjer je tudi umrl.
Od Pirandella do zapora
Režiserja Vittorio (1929-2018)in Paolo Taviani (1931) sta se rodila v toskanskem mestecu San Miniato in v javnost vstopila kot novinarja, filmsko kariero pa leta 1960 začela kot sodelavca nizozemskega režiserja Jorisa Ivensa pri filmu Italija ni revna dežela. Vselej sta delala skupaj in podpisala več kot 15 mojstrovin. Pozornost sta najprej zbudila s filmom V znamenju škorpijona (1969), pri katerem so kritiki opazili vplive Brechta, Pasolinija in Godarda.
V filmu Oče gospodar, ki sta ga posnela po avtobiografskem romanu pisatelja Gavina Ledde, sta prikazala spopadanje sardinskega pastirja z družbo in zanj v Cannesu prejela tako zlato palmo kakor nagrado mednarodnega združenja kritikov FIPRESCI.
Za mojstrovino velja njun film Noč svetega Lorenza (1982), v katerem mati spečemu otroku pripoveduje pravljico in se tako vrne v leto 1944, ko je bila njena vas pod nemško okupacijo.
Brata Taviani, ki sta segala tako po mitski motiviki kakor po neorealistični filmski tehniki, sta po Pirandellovih novelah leta 1984 posnela pet kratkih filmov, povezanih pod naslovom Kaos, pozneje pa nanizala tudi manj uspešne filme. V začetku novega tisočletja sta se spet izkazala kot režiserja televizijskih priredb Tolstojevega Vstajenja in Dumasove Luise Sanfelice.
Na jesen življenja sta posnela še močen film Cezar mora umreti (2012), ki jima je na filmskem festivalu v Berlinu prinesel glavno nagrado, zlatega medveda. Med ustvarjanjem sta pol leta preživela z zaporniki na strogo varovanem oddelku rimske jetnišnice Rebibbia, kjer sta snemala njihove priprave na uprizoritev Shakespearove tragedije Julij Cezar - prizore resničnega zaporniškega življenja sta prikazala v črno-beli, prizore iz gledališke uprizoritve pa v barvni tehniki. Tako v igri kakor v zaporniškem življenju se prepletajo teme prijateljstva, izdajstva, oblasti in nasilja, kritiki pa so poudarili, da brata Taviani s toplim in ganljivim filmom obračunavata tudi s sodobno italijansko politiko in družbo, obenem pa z močjo umetnosti gledalcu odpirata pogled na njegovo lastno ujetost v zapor vsakdanjega življenja.
Vittorio Taviani je po daljši bolezni umrl v Rimu.
