S Kocbekom v partizane

LJUBLJANA>“Edvard Kocbek je ena najpomembnejših osebnosti kulturnega in političnega življenja v prejšnjem stoletju, eden ustanoviteljev osvobodilnega gibanja, krščanski socialist in partizan, ki je imel med drugo svetovno vojno in po njej pomembne funkcije na republiški in zvezni ravni, po izidu novel Strah in pogum leta 1951 pa se je bil zaradi politične gonje prisiljen umakniti iz javnega življenja,” je portretiranca na četrtkovi predstavitvi v ljubljanski knjigarni Konzorcij, natanko trideset let po Kocbekovi smrti, skicirala urednica Nela Malečkar in spomnila na drugi še sveži monografiji o njem, Omerzovo Osebni dosje 584 in Inkretovo In stoletje bo zardelo.

Najnovejša se osredotoča na Kocbekovo pesniško ustvarjanje, še posebej partizansko, kjer pa se pesnik ne brati s kanoniziranimi kolegi, s Karlom Destovnikom Kajuhom, Matejem Borom, Francetom Kosmačem, Petrom Levcem, Ivanom Minattijem in drugimi, v spremni študiji ugotavlja dr. Boris Paternu, ki je izbral tudi 44 sicer že znanih pesmi iz pozno objavljenih zbirk Groza (1963) in Pentagram (1977). “Kocbekova partizanska poezija je drugačna in ima tudi precej drugačno usodo od kanonizirane, že med vojno objavljene. Kocbek svoje poezije namreč ni objavljal, saj se je kot najbližji sodelavec partijskega vodstva dobro zavedal, da takšen tip poezije ne sodi v javnost. Po vojni pa ni mogla iziti, objavljena je bila šele v Grozi,” pojasnjuje Paternu in opozarja, da partizansko ustvarjanje kljub temu ni na obrobju Kocbekovega opusa. “Mislim, da je prav tu zajeta njegova temeljna osebna in zgodovinska drama, pa tudi slogovno je v partizanski poeziji zelo širok, celovit. In ker je ta del njegovega ustvarjanja najbolj pozabljen, se mi zdi pametno, da ob trideseti obletnici smrti najprej zagledamo prav pogreznjeno obdobje.”

V partizanski poeziji drugi pesniki niso izkusili toliko človeških položajev kakor Kocbek, pri katerem najdemo vse mogoče, od zvestobe uporu do dvoma vanj, od soočanja s smrtjo do opevanja idile, od ekstaze do tesnobe in globokega občutka krivde, pravi Paternu in sklepa, da sta se takšne poezije prav zaradi naštetega bala tako slovenska levica kakor desnica, poleg tega pa je na obeh straneh imel občudovalce. “Danes je treba odpraviti zlasti molk o Kocbeku,” je odločen Paternu. “Nekoč je ta poezija bolj motila levico, danes mogoče bolj moti desnico. Že to je zelo dober znak, ki mi je dal pogum in pobudo za ponudbo prav partizanske poezije.”

Paternu postavlja tudi novo tezo: “Če v letih 1954, 1955 ne bi preprečili natisa njegove že pripravljene zbirke, bi bil prelom slovenske poezije v modernizem zaznamovan s Kocbekom. Tako pa je do njega prišlo šele v letih 1958 in 1959, ko so svoje zbirke izdali Dane Zajc, Gregor Strniša in Veno Taufer. Zanimivo je tudi, da se je modernizem na Slovenskem dejansko rodil znotraj partizanske poezije, kakor je tudi zanimivo, da je najgloblja medvojna religiozna pesem Razpelo na polju. Žal pa je Kocbek tako zgodovinsko in politično obremenjen, da ga kot pesnika ne spustimo blizu.”

Z leposlovnim delom je svojo nalogo uglasil pisec dokumentarne biografije pesnikovega medvojnega življenja dr. Mihael Glavan, ki se že več desetletij ukvarjas Kocbekovim obsežnim dnevniškim pisanjem. “Bralcu sem hotel predstaviti zlasti procese, ki so Kocbeka pripeljali do ustvarjanja te čudovite lirike. Izkazalo se je, da sta najpomembnejša dva pola: ljudje in narava. Delo ni bilo lahko zaradi trojega: prvič, ker je to zelo kompleksna poezija, drugič, ker je Kocbek zapustil ogromen pisni opus, tretjič, ker ga politika vseskozi hudo maliči, od predvojnih časov pa vse do danes.”

V besedilu se prepletajo Kocbekovi dnevniški zapisi o poeziji, njegove besede slovesa svojcem in znancem pred odhodom v hosto, srečavanja s partizansko tovarišijo in z nekoliko bolj obrobnimi, a pomembnimi sopotniki (Jože Javoršek, Jože Udovič, Božidar Jakac, major William Jones). Glavan posebno pozornost posveti Kocbekovi nenehni razpetosti med pesniško in zemeljsko resničnost, besedo pa dopolnjuje razkošje slikovnega gradiva: tako arhivske kakor sodobne fotografije Kocbekovih življenjskih postaj, portreti ključnih osebnosti, faksimile rokopisov, dokumentov in časopisnih člankov ter zemljevidi z označenimi medvojnimi potmi, po katerih tudi trideset let po pesnikovi smrti še marsikdo rad krene. ANDRAŽ GOMBAČ