S pesmijo do neba

Zboru, ki je lani praznoval 35-letnico delovanja in ima za seboj številne nastope doma in v tujini, veliko pomeni topel sprejem občinstva. Tudi tak, kot so ga doživeli včeraj na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu, kjer nastopajo tudi danes.

>Pojemo , ker …

“Nas veseli, ker je to naš način življenja, ker je petje najstarejša glasba, ki jo človek deli s pticami ... S petjem se dvigne pod nebo, z njim se veseli, z njim žaluje, spremlja ga od rojstva do smrti. Veliko ljudi je, ki radi pojemo, in če nam je usoda v zibel položila poseben dar posluha, se zberemo v takšnem ali drugačnem sestavu in se veselimo svojega poslanstva. Ko pojemo se vživimo, odmislimo vse težave, bolezni, ki nas spremljajo in tako dosežemo notranje zadovoljstvo, ki ga preko pesmi prenašamo na svoje poslušalce.”

>Katere pesmi so na vašem repertoarju?

“Na našem repertoarju so skladbe slovenskih in tujih avtorjev, ljubezenske, borbene, sakralne pesmi in napevi, ki so doma v Istri in drugod. Program izbira naš zborovodja, upošteva pa tudi naše želje in našo glasovno zasedbo ter kapacitete. Najraje prepevamo slovenske ljudske pesmi, pa tudi priredbe pesmi drugih narodov.”

>Kje največkrat pojete?

“S svojimi koncerti in nastopi smo prisotni na vseh večjih državnih, občinskih, cerkvenih in drugih praznikih, po domovih upokojencev, trgih, v hotelih po Sloveniji in v zamejstvu. Vsako leto se udeležujemo občinske zborovske revije in revije Primorska poje. Bili smo že dvajsetkrat na taboru pevskih zborov v Stični. Praviloma se tekmovanj ne udeležujemo, ker menimo, da smo na sceni že dolgo in da so sedaj na vrsti mlajši zbori.”

>Kam ste doslej najdlje ponesli svojo pesem?

“Z našim petjem smo bili prisotni po vsej Sloveniji, po skoraj vseh večjih mestih. Najdlje smo našo pesem ponesli v italijanski Roncegno pri Trentu, v Monošter na Madžarskem in v Prago v Plečnikovo cerkev pod okriljem projekta Vox magna. Marsikatero vabilo iz tujine ostane neizpolnjeno. Kljub želji po gostovanju nam večkrat zmanjka časa, denarja, tudi zdravja.”

>Za dobro kondicijo zbora je najvažnejše …

“Vaje, urejeni medosebni odnosi, ki so za ubrano petje nujni, medsebojno razumevanje in prijateljstvo, ki se pri nas spleta že vsa prehojena leta. Za dobro delo je potreben resen pristop, pa tudi spoštovanje posameznika z vsemi njegovimi lastnostmi.”

>Obstaja pesem, ki ima za vaš zbor poseben pomen?

“Pesmi, ki so nam ljube, je veliko. Najraje seveda prepevamo tiste, ki jih občinstvo sprejema odprtih ušes in ust, ki so sprejete z bučnim aplavzom, ki zahtevajo podaljšanja naših nastopov. Za svojo smo si izbrali pesem Njega ni. Zdi se nam, da jo vsi pevci zapojejo z dušo in nam je vsem prijetna. Velik aplavz pa požanjemo z arijo iz Verdijeve opere Nabucco – Va, pensiero, s katero velikokrat zaključimo koncert.”

>Kaj je največkrat slišati na vašem avtobusu, ko se odpravljate na nastop?

“Ker smo kar nekajkrat letno na avtobusih, se na vožnji na nastope ne dogaja nič posebnega. Pravijo, da hranimo glasove. Duška si damo med vračanjem, ko pojemo vse po vrsti, saj je to način naše komunikacije, tako da tudi dolga pot postane kratka ob naši zabavi. Vse si povemo skozi pesem.”

>Kako negujete svoje glasove?

“Svoje glasove negujemo z rednimi vajami, najmanj dvakrat tedensko. Več pevk in pevcev je vključenih v vsaj še en pevski zbor, zato so ti še bolj glasovno 'strenirani'. Redno vadimo tudi izgovorjavo glasov in besed. Sicer pa je za dobro petje potreben dober posluh, dolga kilometrina in vaja, vaja in zopet vaja.”

>Če bi bil vaš zbor film, kateri žanr bi gledali?

“Naš pristop do petja je precej resen. No, pa ne vedno, saj cilj vaj ni le vadba sama, ampak tudi druženje, praznovanje vseh obletnic, rojstnih dnevov. Rojstev in porok žal ne več. (smeh) Tu se zgodijo različne vesele, komične zadeve, včasih romantične prigode, tudi akcijske. Včasih naša dejanja spominjajo bolj na dramo - težko bi se opredelili, za kakšen žanr gre pri celoti. Imamo pa nekaj posrečenih mojstrov smeha s smislom za samoironijo.”

>Svet brez pesmi bi bil …

“... pust, siromašen, dolgočasen. Vse življenje izražamo čustva na zelo različne načine. S temi, ki vzklijejo med petjem, skušamo zdraviti našo dušo, tudi telo, kar je izrednega pomena za naše počutje in zdravje. Skratka, brez pesmi ne moremo živeti, to je ena izmed elementarnih potreb, duševna hrana. Ubog je vsak tisti, ki nima posluha in je v življenju prikrajšan za nekaj, kar se ne da ovrednotiti. Svet brez pesmi bi bil kot naše morje brez MePZ Maestrala.”

MPG