(FOTO) S podelitvijo glavne nagrade Ottu Tolnaiu se je sklenila letošnja Vilenica
Še preden se je sobotni večer v jami Vilenica priklonil letošnjemu vileniškemu nagrajencu, je dopoldan v Štanjelu občinstvo slišalo kaj O starodavni neumnosti. Zakaj pišem? “Pišem, ker ko sem bil star eno leto, je sirska vojska vkorakala v Bejrut. Vojske še vedno marširajo po krvnih kapilarah sveta. Pišem, ker je bila pri mojih dveh letih prvikrat ženska voditeljica parlamenta kake muslimanske države.” Tudi zato namreč piše prejemnik kristala Vilenice 2023, kosovski literat Shpëtim Selmani.
VILENICA > A po jutranji štanjelski matineji je sklepno dejanje 38. mednarodnega literarnega festivala Vilenica v soboto kajpada znova domovalo v jami, po kateri nosi ime. Na svečanosti, ki jo je povezoval Dražen Dragojević, je o pomenu Vilenice uvodoma spregovoril sežanski župan Andrej Sila, ponosen na festival, ki je “s svojo tradicijo že dolgo eden najpomembnejših ambasadorjev občine, Krasa in kajpada kulture”. Ob letošnji temi Evropa se širi in krči - Raznoliki obraz Evrope pa je poudaril, da smo danes priča spremembam, ki vplivajo na temeljne človeške vrednote in svoboščine, vendar je v času, ko se družbena klima zaostruje, pomembno ostati enotni v svoji različnosti. “Kultura nam omogoča videti različne plati Evrope, nas spodbuja k razmišljanju o naši vlogi v njej in k iskanju poti k boljši prihodnosti. Pri tem ima ključno vlogo literatura, ki skozi svoje besede in zgodbe pomaga razumeti raznolikost Evrope in spodbuja k dialogu o pomembnih družbenih vprašanjih.”
Ko te v branju spodnese
V jami so v znamenju jezikovne raznolikosti odzvanjale pesmi letošnje vileniške avtorice v središču Barbare Korun, češkega pesnika Jana Škroba in grške ustvarjalke Tonie Tzirite Zacharatou. Občinstvo pa se je v živo lahko prepričalo, kako zelo resnična je utemeljitev Jutke Rudaš, v kateri o letošnjem vileniškem lavreatu, Ottu Tolnaiu, zamejskem, vojvodinskemu Madžaru, pesniku, pisatelju in mislecu, med drugim pravi: “Tolnaijev besedilni svet, ki temelji na pluralnosti sveta, nas s svojo kulturno obremenjeno motiviko, povezanimi asociacijami in vizualnimi zaznavami (lahko) radikalno izpodrinejo iz naše udobne bralne strategije.”
In tako nas je iz udobja predvidljivega, po prejemu vileniške nagrade iz rok predsednika Društva slovenskih pisateljev Dušana Merca, spravil tudi zahvalni govor Otta Tolnaia, ki ni bil nič manj samosvoj, kakor je njegova književnost. Zbranim je poklonil (podobno kakor v naši vileniški prilogi minuli ponedeljek namesto intervjuja) svoje najnovejše literarno delo, naslovljeno Neskončni berlinski plamenec.
Neskončni berlinski plamenec
“Nisem omenil, da sem takrat, leta 2005, v Berlin prišel skupaj s Tomažem Šalamunom. Šele tam sem izvedel, da bova skupaj štipendista DAAD. Velikokrat sva nastopala skupaj, velikokrat tudi posebej, a tudi takrat sva vedno pozorno prisluhnila drug drugemu. Rad sem poslušal Tomaževe zadržano interpretirane, neverjetno zgoščene pesmi. Ko sem ga poslušal, sem se vsakokrat spomnil besed Rolanda Barthesa: ni globina / zgoščenost …
Nekajkrat sem opazil, da tudi on napeto posluša moje rožnate elaboracije, čeprav se je hkrati bal njihove resnične, skoraj obsedene neskončnosti. Toda na najinih pogostih srečevanjih nisva nikoli konkretno omenila neskončnega berlinskega plamenca. Raje sva se pogovarjala o slikarstvu, vsakič o dveh najpomembnejših slovenskih umetnikih: Zoranu Mušiču in Gabrijelu Stupici. Pogosto pa sva omenjala še tretjega posebnega umetnika, ki so ga Slovenci, čeprav je živel v Parizu in Beogradu, imeli za slovenskega umetnika, radi so ga imeli kot slovenskega umetnika, sam pa se je vedno opredeljeval za beograjskega slikarja, četudi ni nikoli ugovarjal temu, da so ga častili kot slovenskega umetnika, prej se je čudil temu pojavu. Ko se je Tomaž vračal domov, mi je vsakokrat prinesel kakšno publikacijo, mapo z monografijo, jaz pa sem ga strastno seznanjal s tem, kakšne rezultate ima moja gesta, da za platnice svojih knjig že desetletja dosledno izbiram slike Bojana Bema.”
To je le izsek, brutalno iztrgan iz literarne celote, ki jo je Tolnai sklenil z mislijo: “Hvala za nagrado vilenica, hvala, da sem jo lahko prevzel v jami, o kateri govori moja mladostniška pesem iz leta 1962, ki jo je Danilo Kiš s samo zanj značilno iznajdljivostjo prevedel kot Orfej u jami …”
Pred jamo so tedaj že čakali domačini, lokalne vinske in kulinarične dobrote, sežanski pevski zbor in harmonike ... Tolnaijev Plamenec je tedaj tiho hušknil iz jame, v letu še enkrat s pogledom objel Kras in izginil v književnost.
