S poezijo iz slepe ulice
Danes je tako svetovni dan poezije kakor lutk, a ker časopis na svojih straneh ne more podariti lutkovne predstave, smo se s privoljenjem avtorja odločili bralkam in bralcem podariti pesem. Poletje letošnjega jubilanta Marka Kravosa iz še po tiskarni dišeče dvojezične zbirke Sol na jezik, ki je pravkar izšla pri Založništvu tržaškega tiska.
TRST > Dan poezije, ki ga je UNESCO razglasil 21. marca 1999, je, kot so zapisali na spletni strani organizacije, “vabilo k razmisleku o moči jezika in poziv popolnega razvoja ustvarjalnih potencialov”.
Tržaški pesnik Marko Kravos, ki bo 16. maja praznoval 70. rojstni dan, je eden tistih, vse redkejših, čigar pesmi odsevajo igrivost in radoživost, sposobnost tudi v težkih časih ugledati luč, a tudi družbenokritično ironijo in zdravilni humor.
“Vse bolj je jasno, da nas je omalovaževanje nekaterih plati življenja pripeljalo v slepo ulico. Denar, varnost, ki naj bi jo nudila država ali Evropa, pa zdravstvena oskrba, ki je po meri farmacevtske industrije … Še od gromozanskega znanja in intelektualnih špekulacij je svet vse bolj zmeden in nor. Navidez vse brezupno,” razmišlja Kravos. Pravi, da ga poezija vrača v zaupljivo razmerje do čutno čustvenega v njem in okrog njega: “Preko nje spet voham, kako življenje diši, vidim odtenke barv okrog sebe, okušam domačo jed, predvsem pa se dotipam do bližnjega ali preko površine lastnega telesa do svojega ljubkega(?!) jaza. Potem se iz teh prvinskih zaznav razvije še čustvo, ljubezen, zavest o davni dediščini v naših celicah in usklajenosti moje bivanjske danosti z vesoljem, kjer ni prostora za človeški napuh, domišljavost, pa tudi ne za ponižujoče občutke nepomembnosti, nemoči. Rad bi, da bi moji verzi odsevali to Koromandijo, da bi obujali domišljijsko deželo svetlobe, v kateri ne bo prevlade nasilja in vsakršne revščine. Kjer ne bo samopašne oblasti in manjšinske trpnosti.”
Kaj pa vloga poezije v teh kriznih časih?
“Vzpostavi naj pristni stik med človekom in naravo. Med besedo in njenim zvenom. Med svetom sanj in robato vsakdanjo stvarnostjo. Od soli v glavi so nam odpovedala jetra. Naj bo poezija sol na jeziku! Sol ni ne hrana ne začimba. Brez njenega rudninskega priokusa pa nam ni preživeti.” MAJA PERTIČ GOMBAČ
