S pticami do Minotavra
Kiparka Sapana Gandharb dela veliko, skorajda neustavljivo. Avgusta lani je v piranski krstilnici sv. Janeza Krstnika svoje skulpture predstavila na postavitvi Črna ptica, v teh dneh pa so v galeriji Insula v Izoli na razstavi Chordata mistica na ogled njena najnovejša dela.
IZOLA > Kipi iz črne in bele gline, ki nastajajo v piranskem ateljeju Sapane Gandharb, gledalcu prinašajo osebno in življenjsko izkušnjo avtorice, obenem pa ga soočajo z univerzalnimi vprašanji minevanja, smrti in identitete.
Najnovejši ciklus njenih del poganja iz Črnih ptic, ga nadaljuje in nadgrajuje. Umetničina pripoved izhaja iz avtoričine izkušnje oziroma prejšnje domovine: preden se je leta 2000 preselila v Piran, kjer je našla svoj novi dom pri družini Krmpotić, je živela v kraljevini Nepal. Tam je beloglavi jastreb oziroma Mrityuko chara pomemben del pogrebnih slovesnosti; v ritualu, pri katerem budistični menihi umrlega odnesejo na goro, so “mrtvaške ptice”, ki kose trupla odnašajo proti nebu, simbol reinkarnacije in novega življenja.
Tradicijo kulture, v kateri je odrasla, Sapana ohranja, njen najnovejši ciklus pa daje vedeti, da je vanjo začela vnašati tudi mitologijo širšega prostora, v katerem živi zadnjih 17 let.
Središčna točka izolske postavitve je bitje, ki spominja na minotavra. “Taurus deluje v tradiciji, ki smo je vajeni tudi mimo simbolnega, asociativno. Ob zavesti objektivnega ali pa v fantastičnem smo tu verjetno spet pri mitologiji. Le da je pred nami mit, ki ga poznamo - rodil se je Minotaver,” je o osrednji figuri najnovejšega cikla skulptur Sapane Gandharb zapisal kustos razstave Dejan Mehmedovič.
Skulpturo Minotavra oziroma bika s pticami povezuje izrazito poudarjena hrbtenica, pa tudi zaobljenost in napeta telesnost, ob kateri se gledalcu zazdi, da je priča zgoščeni energiji, ki bo bitje pred njegovimi očmi vsak čas preobrazila v nekaj drugega.
“Lahko bi rekli, da ptica doživi metamorfozno transformacijo v bitje, ki je lahko zemeljsko, vodno, podvodno oziroma prestopa mejo zemeljskega,” pojasnjuje Mehmedovič.
Ključen se mu zdi motiv debla oziroma hrbtenjače - tudi naslov razstave Chordata mistica je sestavljenka, ki napeljuje misel tako na živalsko deblo strunarjev kakor tudi na skrivnostnost. Avtorica namreč razstavi hrbtenico tudi kot povsem samostojen objekt oziroma artefakt, ki je izrazito ekspresiven, a obenem tudi naraven: “Okostje je ostanek, fosil, relikt izginulega, razblinjenega obličja telesa, a hkrati lahko predstavlja podporno ogrodje novi bivanjskosti,” šedodaja kustos.
MAKSIMILJANA IPAVEC
