S to opero lahko stopimo pred svet
V nedeljo bo velik praznik za evropsko, slovensko, predvsem pa primorsko kulturo in umetnost. Na slavnostnem odprtju Evropske prestolnice kulture bodo namreč uprizorili Črne maske primorskega skladatelja Marija Kogoja.
MARIBOR> Gre za veliko koprodukcijo Opere in baleta SNG Maribor, Javnega zavoda Maribor 2012 - EPK in SNG Opere in baleta Ljubljana.
Črne maske, ki naj bi bila najboljša slovenska opera, bodo uprizorili pod taktirko Uroša Lajovica in v režiji Janeza Burgerja. Reprezentančna je tudi ostala ekipa, saj je kostume “zašil” Alan Hranitelj, koreografiral direktor mariborskega baleta Edward Clug, pod scenografijo pa se je podpisala skupina Numen, znana po vrhunskih scenografskih rešitvah, oblikovalec luči je Pascal Mérat. Premiera bo v nedeljo v veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru.
Zgodba in libreto Črnih mask izhajata iz istoimenske simbolne in alegorične drame Leonida Andrejeva v prevodu Josipa Vidmarja. Protagonist Lorenzo, vojvoda di Spadaro, je naročil, naj se pripravi ples v maskah na njegovem veličastnem gradu, čeprav se ni zavedal, da bodo prišle tudi nepovabljene črne maske, ki jih je pritegnila svetloba. Po celi vrsti grotesknih srečanj z maskiranimi gosti, najsi bodo povabljeni ali ne, postaja Lorenzo vse bolj razrvan in duševno razklan. Potem ko prikliče hudiča, spozna svojo mračno preteklost in ugotovi, da ni potomec prejšnjega vojvoda di Spadara, ampak konjskega hlapca in vojvodinje. Po dvoboju med Lorenzom in njegovim dvojnikom Lorenzo umre. Zgodba se nadaljuje s pogrebom, nato pa s ponovno prireditvijo maškaradnega plesa z zdaj že psihično povsem neprisebnim Lorenzom, ki ne prepozna niti svoje žene Francesce. Zgodba se konča s popolnim uničenjem Lorenzovega gradu, in sicer zaradi požara, ki ga je zanetil dvorni norček Ecco.
“Uspelo nam je zbrati sanjsko ekipo, ki bo pričarala odrsko magijo,” je na včerajšnji novinarski konferenci v Mariboru dejal direktor SNG Maribor Danilo Rošker in dodal, da je zanimanje za opero izredno veliko, pripravlja pa se menda že tudi nemški prevod opere.
Kot so še povedali na včerajšnji novinarski konferenci, gre za kompleksno in težko delo, katerega dodatno težavo je po besedah ravnatelja ljubljanske opere Mitje Bervarja predstavljalo dejstvo, da je bil del partiture izgubljen. “A uspelo nam je, da je ena najpomembnejših slovenskih oper po več desetletjih spet na odru,” je še dejal.
Marij Kogoj (1892-1956) je namreč Črne maske, nastale po dramski predlogi ruskega avtorja Leonida Andrejeva in v prevodu Josipa Vidmarja, ustvarjal med letoma 1924 in 1927.
Po desetih mesecih in 120 vajah so bile krstno uprizorjene 7. maja 1929 v ljubljanski Operi pod vodstvom ravnatelja Mirka Poliča. Druga uprizoritev Črnih mask je bila 24. novembra 1957, prav tako v ljubljanski Operi pod taktirko Sama Hubada in režiserja Hinka Leskovška, tretjič pa sta jo postavila dirigent Anton Nanut in režiser Ljubiša Ristić leta 1990. Ves čas je bil v zraku problem partiture, saj je bil originalni zapis menda poln popravkov in posegov.
Četrta uprizoritev
Pred nami je četrta uprizoritev, ki temelji na revidirani različici Kogojeve partiture, ki jo je pripravil dirigent Uroš Lajovic. Z opero, osemsto strani dolgo partituro, se je ukvarjal kar osem let, saj si je, kot je povedal na včerajšnji novinarski konferenci, moral najprej razjasniti, ali je bil skladatelj v času pisanja tega dela res duševno bolan. Sklenil je takole: “Marij Kogoj, vsaj ko je pisal partituro, niti slučajno ni mogel biti bolan, sicer ne bi mogel doseči takšnega ustvarjalnega presežka.”
Celotna partitura je hkrati rezultat zahtevnega dela notografa-kopista Gala Hartmana, ki se je s Kogojevo originalno partituro ukvarjal več kot dve desetletji. Glavno vlogo na odru bo odigral solist ljubljanske opere Jože Vidic. Medtem ko so ostale vloge dvojne, bo duševno razklanega protagonista Lorenza odigral in odpel Vidic sam, saj se je Janez Lotrič odpovedal sodelovanju.
“Črnih mask se drži sloves zelo težke, mračne opere. Hkrati je zanjo značilna zelo gosta instrumentalizacija, zato se mora pevec prav boriti, da vzpostavi dialog z orkestrom,” pravi Vidic in doda, da je vloga prav zaradi zahtevnosti tudi zanimiva. “V bistvu je zelo lepa, na trenutke lirična glasba, ki človeka odnese daleč proč in mu postavlja ogromno vprašanj,” je sklenil.
Vrhunec Kogojevega genija
“Črne maske so bile besedilo, ob katerem je Kogojev genij dosegel vrhunec, ki ga doslej na opernem odru med Slovenci nihče ni presegel. S to opero lahko stopimo pred svet - in če tega nismo storili in še vedno ne poznamo njene vrednosti, je to dokaz več, kako malo cenimo in razumemo Kogojevo umetnost.”
Tako je leta 1965 o Kogoju napisal Borut Loparnik v Umetnost in kultura 55 in ta njegova ugotovitev velja še danes. Slavko Osterc označuje Kogojevo glasbo kot “muziko težkega kalibra in na moč resno,”Pavel Mihelčič pa je Kogojevo glasbo opisal kot nenavadno inventivno, polno harmonskih zasukov, vselej zanimivo, presenetljivo, pa tudi izjemno zahtevno. Ob tem pa bi lahko citirali še mnogo drugih, ki so v sam vrh glasbene ustvarjalnosti postavili to modernistično delo. V nedeljo bo pokazano svetu in dobilo bo novo priložnost.
KLAVDIJA FIGELJ, STA