Sajeta je ženskega spola

TOLMIN > Ko se je Lydia Lunch nekaj pred polnočjo pojavila na odru, je občinstvo v trenutku napolnilo prizorišče in ostaloprilepljeno na svojih sedežihdo konca tega enournega recitala z zvokom in sliko. Mnogi so ji vmes glasno pritrjevali in če je kdo glasneje klepetal s sosedom, mu je zabrusila, naj utihne. Začela je s tem, kako smo vsi nadzorovani, kako “oni” vedo vse, kar počnemo. “Jaz gledam tebe, ti gledaš mene, oni gledajo nas.”

Užitek, ultimantivni upornik

Govorila je o tem, da si bil v njenih časih “freak”, če si bil iindividualec, drugačen od ostalih, danes pa da so vsi najstniki enaki. Govorila je o ženskah v nas; tistih, ki iščejo izhod iz sebe in hkrati vhod vase, o ženski v bordelu, ki uživa v drogi; o ženskah, “ki iščemo 'extasy', ki bo uredil kemično neravnovesje v nas, podvrženim vplivom lune, zvezd, atmosfere, potresov”; o magnetizmih, zaradi katerih se nekateri privlačimo; o bojevnikih, duhovih, nasilju. “Nasilje je naravno kot dihanje. Že prvi akt kreacije sveta - veliki pok - je bil nasilen, nasilni so potresi, tornadi ... mati narava je lahko ekstremno nasilna.” Pljuvala je v obraz ameriškemu načinu življenja, odnosu med moškim in žensko, ki je v vsakem primeru nasilen. “Ne potrebuješ moje ljubezni, kajti najprej moraš ljubiti samega sebe.” Problem Amerike je, ker se sovraži, zato toliko nasilja in pobijanja.

Lydijin moto je, da je užitek ultimativni upornik. “Užitek so usta apokalipse. Užitek je edino pravo maščevanje.” A ne užitek v vedno novih tehnoloških potrošniških izdelkih, pač pa “preprost užitek, ko zjutraj sam v sobi poslušaš tišino in čakaš sonce, da vzide.”

Tisti, ki Lydijo spremljajo od osemdesetih, ko je sodelovala Nickom Caveom oziroma zasedbo The Birthday Party, so bili morda razočarani nad njenim “zvezdništvom”, a uporniška sila je ob njenem nastopu vendarle kar silno zaokrožila po zraku.

Drugačna zvočna vesolja

Uvod v večer je bil meditativen. Ana Kravanja in Samo Kutin sta v duetu Najoua občinstvo “resetirala”, mu rahlo pomasirala čute, da so se odprli receptorji za nadaljnje sprejemanje glasbe. Ta pa v nadaljevanju večera ni bila več tako mehka in pomirjujoča. Anja Đorđević in Svetlana Maraš sta pokazali, da sta skladateljici, ki ju strog akademizem nikoli ni zanimal, raje se gibljeta na žanrskih robovih. Njune Canzone distorte, ki sta jih premierno predstavili letos na Radiu Beograd, je njun prvi skupni projekt na področju radiofonskega ustvarjanja. To je zvok, ki gre od ljudskega petja do prisluškovanja reverba sveta. Vmes so vsi mogoči šumi, stavki, besede, slike ali, kot sami pravita, cela vrsta križišč, vsako vodi v svojo vrsto avanture. Na teh križiščih se sprašujeta: “Kaj, če nismo rekli tistega, kar smo hoteli? Je mogoče povedati zgolj tisto, kar mislimo?”

Sledila je Mia Zabelko, predstavnica avstrijske avantgarde, ki jo imenujejo mogočna ljubica sodobne violine in o kateri pravijo, da s svojo glasbo vodi na nezaznamovane glasbene teritorije. V Tolminu je predstavila svoj album “M”, ob katerem je vodila v višjo glasbeno zavest, a le tiste, ki so se bili pripravljeni prepustiti in odpreti njenemu vodenju.

Ženska energija se je na mestu, kjer se zlivata dve vodi, izkazala kot inventivna, raziskovalna, pogumna, kritična, svobodna, a tudi mistična in povezana s silami narave. Koncertni večer Sajete se je nadaljeval ob ognju, zvokih tolkal in plesu. Najbolj naravno, kot se tako zastavljen večer lahko izteče.

KLAVDIJA FIGELJ