Samosvoja nežnost trenutka
Kako naj dirigent takšnega kalibra, kot je Marko Munih, drugače proslavi 75-letnico rojstva kot delovno, pravzaprav težaško delovno, s projektom, ki je bil za poslušalce in izvajalce zajeten zalogaj, za maestra pa se je na koncu zdelo, da bi lahko še kaj dodal.
NOVA GORICA> Seveda, tako praznujejo poustvarjalci, ki jim leta ne morejo do živega. Dokaz je imenitna izvedba monumentalnega Haydnovega oratorija Letni časi (H. 21/3) minuli ponedeljek, ki ga je v sklopu svoje programske dejavnosti v konkatedrali Kristusa Odrešenika pripravil Kulturni dom Nova Gorica, dirigiral pa Marko Munih.
Oratorij, načeloma cerkvena glasbena oblika, se tokrat spogleduje s pastoralnimi temami. Toda le v metafori, saj vsebina Letnih časov gravitira v obolosu globokih religioznih tendenc, s sklepnim sporočilom “naj tvoja roka nas, o Bog,/na pravo vodi pot,/da pridemo v nebeški raj, /tja gori v blaženstva sijaj!”
Haydn je oratorij pisal dve leti in v njem izrazil duha svojega časa bolje kot mnoge študije in analize. Govorimo o svojski nežnosti trenutka, ko ljudje svet dojemajo še popolnoma dualistično, nanj zrejo z nekakšnimi otroškimi očmi in globoko verjamejo v “začasnost in hipnost svoje zemeljske zgodbe”. V življenju samem, čeprav smrtnem in bridkem, je klica nesmrtnosti, je upanje. Na zemlji se upanje kaže v neokrnjenem človeku (kmetič, pastir …) in v neokrnjeni naravi (kmečka idila, kjer bitja sicer bijejo boj za preživetje, a delujejo v skladu z božjim načrtom). Lovski psi se seveda tudi v popolnosti skladajo z ekologijo tistega časa (vključeni so kot nekakšna hunta, ki lovi nesrečna bitja): “Poglej ta širni travnik ves! /Čez plan se plazi lovski pes, /po travi išče skrito sled /in sluh mu je in vonj napet”.
Toda upanje za odrešenje obstaja, človek poseduje tudi strast in moč za vztrajanje na zemlji, njegov pošten boj se konča - v nebeškem kraljestvu. Seveda, če v teh strahov in grozot polni zemeljski izkušnji “ostane njegovo srce čisto in nezlagano”. Skratka, Haydn je fenomenalno izrisal idilične sanje svojega časa, jim dal impozanten zvočni okvir ter “uglasbil” temelje takratnih filozofov.
Brez zadrege pa lahko zatrdimo, da je vse našteto s svojo kreativno potenco odlično povzel tudi Marko Munih. Jasno, v spregi z vzdržljivim in zanesljivim Komornim zborom Ave (Andraž Hauptman), tokrat še posebno zavzetim in lepo zvenečim Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija ter nenazadnje s solisti, ki so svoje delo opravili vrhunsko. Sopranistka Theresa Plut z uglajenim koloraturnim sopranom, ki tudi v težkih pasusih ni klecnil pod pritiski patosa, nekoliko premil tenorist Jeroen de Vaal, ki je v duetih sicer deloval superiorno, v solistični vlogi pa se je nekoliko “izgubljal” v množici glasov, zanesljivo trdnost in kmetsko klenost pa je iz recitativa v recitativ “izpeval” tudi basist Randal Turner, ki je v rokah (bolje - v vokalu) držal stabilnost takratnega sveta.
JOŽE ŠTUCIN
