Tudi vse to nujno potrebujemo

KOPER > Gimnastika ne/smisla II je nastala po zamisli in pod umetniškim vodstvom koprskega skladatelja Mateja Bonina v tesnem sodelovanju z režiserjem Markom Čehom in pesnikom Karlom Hmeljakom iz Kopra, ki je tokrat pesnil sočasno z nastajanjem glasbene partiture (v prvi Gimnastiki ne/smisla je pred sedmimi leti Bonina navdahnila Hmeljakova pesniška zbirka Krčrk).

Glasbena uprizoritev, ne koncert

Prvič je pred gledalci zaživela prava glasbena uprizoritev za glas, s katerim tudi v drugo osuplja Irena Tomažin, tolkala, iz katerih vešče ritme in zvoke izvablja šest (izjemnih!) tolkalcev - Špela Mastnak, Lola Mlačnik, Jože Bogolin, Jan Čibej, Simon Klavžar in Luka Poljanec -, ter nenazadnje gib, ki celoto dramaturško izostruje in osuplja do te mere, da je koprsko občinstvo na koncu onemelo.

Ko so akterji po izpiljenem scenariju zapuščali prizorišče (scensko delo Marka Turkuša) in sedli med poslušalce, je, še preden se je razpočil dolg aplavz z ovacijami, zavladala tišina, ki je, kot je po predstavi dejal Karlo Hmeljak, prava nagrada za ustvarjalce. Projekt je januarja v Stari elektrarni v Ljubljani nastal v produkciji Zavoda Sploh in partnerstvu Zavoda Bunker, a so ga javnosti zaradi epidemioloških razmer predstavili le za hip na spletu - tam še živi kot video odtis Tomaža Groma oziroma t.i. voajerski pogled / prisluh na vimeu- , celoto pa so posneli za bodoči album. A Gimnastika ne/smisla II, ki poslušalca nagovarja tako z usklajenim tolkalskim drncem kakor z do potankosti domišljeno kakofonijo zvokov in giba, zdaj v nasprotju, spet drugič v sozvočju z glasom (glasovi in besedami vokalistke), je zares zaživela šele v Kopru, kjer je silovito osvojila posušalstvo. “To je predstava, katere bistvo je stik z občinstvom, zato sem današnjega odziva zelo vesel,” je po premieri dejal Matej Bonin, navdušen tako nad festivalom kakor nad dobrim obiskom.

Pester program, a vse prej kot na prvo žogo

Z obiskom je zadovoljna tudi Vesna Pajić s koprske občine, ki je skupaj z Mariom Steffetom iz tamkajšnje samoupravne italijanske skupnosti Santorio Santorio zasnovala festivalski program.

V minulih dneh je vse čas v Libertas vabil zvočni vrt Sonica z zvočno instalacijo Clare de Asis, Simine Oprescu in Lise Stenberg, nastopili pa so: Rok Vevar, ki je v pogovoru z Ireno Urbič predstavil knjigo v Kseniji Hribar (1938-1999), plesalka Maša Kagao Knez in beatbokser Murat, plesalka Ana Pandur in kitarist Damir Avdić, jesusonecstasy& GMB - v Berlinu delujoči obalni elektronski procent in komponist Mitja Cerkvenik in vizualni umetnik Gašper MilinkovičBiloslav, harfistka Urška Preis in elektronski producent Tine Vrabič, Sara Persico ter po ekipi Gimnastike ne/smisla v sklepnem sobotnem večeru še glasbenik in oblikovalec zvoka Alberto Bertelli - Holy Similaun ter Giovanni Todisco in Giuseppe Candian - TRRMA’.

Pogumno naprej

Pilotni festival je preveril in dokazal, da si tudi Koper oziroma slovenska Istra ne le zaslužita, temveč potrebujeta tudi tovrstno umetniško dogajanje. Tako, ki odpira precej več vprašanj kot daje odgovorov, ki bolj kakor razumevanje zahteva odprtost in sprejemanje, in ne, ne bo z Modrijani polnila dvoran, a ni zato nič manj pomembna. In potrebna. Tudi na “periferiji”.

Upamo, da bo dobil nadaljevanje tudi v prvem festivalu Skladišče/Magazzino LIFE (Skladišče/Magazzino LIbertas FEstival) ... No, morda res z nekoliko manj zapletenim imenom. In s precej več sreče z epidemiološkimi razmerami in vladnimi sklepi.