Še Kekec je šel v nebesa!
Sobotnega večera je glasbena tovarišija Zmelkoow v ljubljanski Kino Šiška prihrumela z zajetnim svežnjem tako krepkih novitet kakor starejših klasik z dvajsetletnega popotovanja, obse povabila goste in gostje, v 160 minutah nanizala 31 pesmi, končno predstavila najnovejši album Čista jajca? in pokazala, kako blizu sta si Kekec in Led Zeppelin.
LJUBLJANA > Četudi je nekaj občinstva gotovo vzel sočasni koncert skupine Terrafolk v Cankarjevem domu, je bil Kino Šiška kar lepo zapolnjen. Zbranim je glasbila in računalniško opremo v eno samo slikovito ritmično in v precejšnji meri najbrž improvizirano obaro uvodoma kuhala takisto koprska zasedbaWalter Flego, v kateri se bratijo Matej Bonin, Jaša Hedžet, Primož Sukič in Marko Vivoda.
Zatem sta na oder priskakljali s širnima sombreroma pokriti dekleti in pospremljeni s pompozno klasično glasbo jeli čistiti veliki jajci v osrčju odra, ju drsati, prati, loščiti tako s čistili in krpami kakor z napetima zadnjicama. Čista jajca? Do bleska!
A tovrstni zabavni program je bil zgolj skromna, morda dobrodošla, toda nikakor nujna predjed k zajetni glasbeni porciji. Na odru je bilo pestro, nadvse pestro: kitarist in pevec Goga Sedmak, basist Žare Pavletič, bobnar Aleš Koščak, spremljevalne pevke Aleksandra Čermelj,Eva Brajkovič in Anuša Podgornik - slednja poprime tudi za flavto, tolkala, kitaro in klaviature, ob tem pa se ji prepevajoči glas prelevi še v ritemmašino - so obse povabili precej gostov. Katja Panger je zagodla na violončelo, nekdanji Buldožer Borut Činč na orgle Hammond, Gaber Radojevič na električno, Primož Sukič iz predskupine Walter Flego pa tako na električno kakor akustično kitaro.
Začelo se je z udarno zimzeleno Napačen planet, poleg bolj znanih napevov pa se je v živo zvrstilo kar deset pesmi s predlanskega albuma Čista jajca? in vse štiri novitete z male plošče, ki jo je Zmelkoow izdal posebej za tokratni koncert: čisto sveža viža o sesedanju spomina pod težo premnogih informacij naše dobe Zlata ribica in tri predelave lastnih pesmi: Jaz se vrtim, ki jo na bržkone najboljšem albumu Čiko, Pajo in Pako (1996) prepeva Goga, zdaj pa Aleksandra Čermelj, nekoliko predelana Ne morem več s Plošče (2004) in pa hitra, ostra, pankovska različica debelo desetletje stare uspešnice Bit.
Muzikanti so se večkrat potopili v osvobajajoče robustno nažiganje, kakršnega doživiš le v živo. Vmes so na oder povabili še dva gosta iz občinstva, ki sta si v posebni, kajpada najboljši nagradni igri na lastnih glavah uspešno razbila jajci, prvi trdo kuhano, drugi pa surovo, in si tako prislužila nagradi, kajpada bogati.
Živahno prepevajoči Goga je vseskozi že kar nadležno, kajpada namerno, pretiraval z opravičevanjem novih, baje silno slabih, resda manj radijskih in površnemu ušesu všečnih, a poslej vendarle preverjeno krepkih pesmi. Kadar se je tu in tam umaknil iz odrskega osončja, sta v ospredje stopili pevki Aleksandra Čermelj in Eva Brajkovič, družno pri priredbi mirne Zavese plešejo, ki se je v njuni interpretaciji iz krhke, tihe izpovedi samotnega melanholika spreobrnila v zanosno popevko.
Goga je v dodatku sprva zapel in odbrenkal takisto mehkobno in ganljivo ljubavno Sentiš, ki bi se še bolje obnesla, ko ob njem ne bi poplesavali in pozornost po nepotrebnem odvračali tisti dečvi s sombreroma. Kakor pravijo: manj je včasih več.
Tovarišija je slovo jemala z ostrima Poredni gosti in Klub ljudi z resnimi težavami, ob kateri je dvorana složno tulila, da “problemi so, problemi bojo in kurc jih gleda”, zatem pa naj bi se razšli.
Jok, brate! Hočemo še, ni potihnilo pod odrom. V drugem, nenačrtovanem dodatku občinstvo vseeno ni dobilo niti Sergia niti Gravitacije (Več kot spijemo). Dobro je, da greš spat čisto malo lačen, mar ne? S kitare se je namesto tega oglasila prepoznavna Stairway to Heaven Led Zeppelinov, na katero pa je bratovščina Zmelkoow zamaknjeno prepevala ponarodelo Ježkovo: “Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička, dobra volja je najbolja ...”
Ja, še Kekec je šel v nebesa!
ANDRAŽ GOMBAČ
