Še ne pozabljene zgodbe o zmagah poguma

KOPER > Miloš Ivančič (1948, Trst) je nekdanji novinar in urednik na Radiu Koper, kjer je preživel veliko večino svojih ustvarjalnih dni. Veselili so ga intervjuji, ki jih je v desetletjih na radiu posnel približno 1000, med katerimi so tudi tisti, ki so od 2001 do 2010 nastali za več sto oddaj Primorski krajiin ljudje ter Slovenci ob meji. Med njimi jih je 40 odbral in s pomočjo dveh mladih slavistk prepisal v knjigo Lebič - Zgodbe pozabljenega eksodusa.

“Vsaka od teh zgodb bi lahko postala samostojna pripoved, če že ne kar roman. V njih nastopajo ljudje, ki so večinoma živeli v prejšnjem stoletju. To pa je bilo tako viharno in raznoliko, da mu težko najdemo eno samo oznako. In tako je bilo tudi življenje pripovedovalcev,” je dejala Jasna Čebron na predstavitvi, ki sta jo pripravila slavistični oddelek koprske humanistike in Kulturni klub v sklopu niza prireditev SloVeČeri. Čebronova je skušala takole povzeti skupni imenovalec zgodb: “Gre za večinoma slovenske Primorce, ki so v viharnem 20. stoletju sami ali z družinami zapustili primorsko okolje. Odhajali so bodisi na zahod, še pogosteje na vzhod, v Jugoslavijo, od koder so ponovno odhajali - ne po lastni volji - nekateri na jug, drugi v taborišča, tretji v Afriko in drugam. Ampak, kakor pravi avtor v uvodu, se vse te zgodbe končajo srečno. Nenazadnje se je Miloš Ivančič z njimi lahko pogovarjal, ker so vse te burne čase preživeli.”

Preživeli burne čase

Velika večina se je vrnila, mnogi v primorska obalna mesta, kjer so bili dejavni soustvarjalci okolja in so dajali povojnemu času Primorske pomemben pečat.

Knjiga ima pet poglavij, opremljenih z bogatimi uvodi; prva tri so posvečena času fašizma pred in med prvo svetovno vojno, četrto prekomorcem in njihovi pesmi ter času druge svetovne vojne, pa času osvoboditve in novih družbenih vrtincev. Dotakne se tudi bolj znanega eksodusa Italijanov iz Istre, delo pa sklene s pogovorom z mlado tržaško Slovenko, raziskovalko časa pred vojno in med njo, ki ima starše s podobno zgodbo in zdaj živi v Kataloniji, kjer je našla svojo ljubezen.

“O veliko grozotah sem poslušal. Včasih sem po intervjujih slabo spal. Večkrat so me prosili, naj ustavim snemanje, in so se dobesedno zjokali. Zgodilo se je, da je sogovornik ušel in ga pripeljala nazaj žena. Pred menoj so se odprli in dobil sem marsikdaj občutek, da so me imeli za neke vrste spovednika,” se spominja avtor, ki je doslej napisal že več knjig, med drugim tudi knjigo Radio kot radio Koper (2012) in Peruti tržaškega aborigina (2011).

Razlogi za odhod po svetu so bili različni. “Pri nas sploh ni veliko znan prvi eksodus, ko je 90.000 Primorcev na območju soške fronte moralo pod prisilo zapustiti bivališča. A si lahko predstavljate kakšen odstotek? Mnogi so se potem vrnili. Po prvi svetovni vojni se je takoj zgodil drugi eksodus, ko so Italijani okupirali Trst, ker so morali oditi vsi, ki niso imeli stalnega bivališča,” pripoveduje Ivančič in omeni paradoks, da je takrat s starši moral oditi tudi Odilo Globocnik, bodoči rabelj v Rižarni.

Manj znana zgodovina

V poglavju Primež govori o Goričanih in Tržačanih, ki so po drugi svetovni vojni odhajali v Jugoslavijo. “Te ljudi niso vabili k nam. Niso jih sprejemali z veseljem. V Mariboru so mesece živeli v vagonih, mnoge so zapirali. V Mariboru naj bi ostalo 20.000 Primorcev , ki so bili med ustanovitelji večjih kulturnih ustanov,” opominja Ivančič, ki popisuje manj znano zgodovino. Slišal je veliko zgodb o tem, kako so ljudje prehajali iz ene groze v drugo, a so preživeli. Kako? “Ohranjali so upanje. In pogum. In željo po svobodi, po preživetju. Morali so preživljati svoje ljudi, starše, družine, otroke, zato so upali. To je naravno,” razmišlja avtor. Najbrž z njim soglašajo tudi nekdanja učiteljica Tončka Senčar, pilot Drago Gabrijel in prvi direktor koprske televizijeDušan Fortič, trije pričevalci, ki so s svojo prisotnostjo obogatili tudi koprski večer.

MAJA PERTIČ GOMBAČ