“Še pojem in še nekaj let bom”
Življenjska zgodba Lada Leskovarja bi bila verjetno precej hvaležna podlaga za filmski scenarij. Kdo ve, morda bo to še postala, za zdaj pa njegovih razgibanih 75 let in šest desetletij pevske kariere živi med knjižnimi platnicami. Avtorizirana biografija Lado - ena sama ljubezen je pred kratkim izšla pri ljubljanski založbi Mladika, predsinočnjim pa so jo predstavili v avli koprske Osrednje knjižnice Srečka Vilharja.
KOPER > Življenje in delo Lada Leskovarja, pevca, ki je si je v Sloveniji prvi upal “stokati” in peti drugače, interpreta z “opojnim baritonom,” ljubitelja hitrih avtomobilov, pomorščaka, ambasadorja Unicefa, zaljubljenca v poezijo in moža, ki je, kot pravi sam, trikrat srečno ločen in enkrat srečno poročen ..., je na približno 150 strani zapisal pesnik in prevajalec Matej Kranjc.
Knjigo sta z Ladom začela snovati pred dvema letoma in se najprej strinjala, da jo bosta sestavila po tematskih poglavjih: plošče, festivali, mladost, avtomobili, soproge, filmi, dekleta ... Potem pa sta si premislila in se odločila, da bosta zgodbo povedala kronološko ter jo zabelila z anekdotami. Bralcu sta želela ponuditi čtivo, ki bo zanimivo, a ne rumeno in prelahkotno, je pojasnil Matej Kranjc, ki je predsinočnjo predstavitev začel z Leskovarjevim “(po)morskim poglavjem”.
V Piran je prišel leta 1957: “Vpisal sem se na Srednjo pomorsko šolo, čeprav sem takrat prvič v življenju videl morje. Šolo sem končal leta 1961 in v tem času že spoznal, da ne bom pomorec, da morje v tem smislu ni zame. Takrat sem tudi že začel nastopati - zaslužil sem za internat, ene kavbojke Super Rifle in ene superge na leto,” se svojih piranskih let spominja Lado Leskovar.
Piranske pomorske trojke
Profesionalno je začel peti leta 1958 v Portorožu, leto kasneje pa je z Bojanom Adamičem naredil prvi poskusni studijski posnetek. V tistih letih je prepeval skladbe Pata Boonea, Connie Francis, Paula Anke ... Njegovo Puppy Love je v slovenščino prepesnil Ladov prijatelj Gregor Strniša in tako se je rodila ena prvih Leskovarjevih uspešnic Bil sem mlajši kakor ti. Prepeval jo je tudi na gimnazijskih plesih v Kopru, kamor so fantje s pomorske z veseljem hodili: “Komaj smo čakali, da gremo v Koper, saj je bilo na gimnaziji veliko deklet, na naši šoli pa nobenega. Je pa bil en problem; namreč zadnji avtobus za Piran je odpeljal ob devetih zvečer, taksijev ni bilo. Torej - kako nazaj v Piran? Pa smo se domislili piranskih pomorskih trojk. Hodili smo trije skupaj - tisti na sredi je dremal in počival, ostala dva sta ga podpirala in hodila. Na vsakih šest kilometrov smo se zamenjali in tako srečno prišli do Pirana.”
Prvo ploščo je Leskovar izdal leta 1963 pri srbski založbi Diskos, ki je imela pod svojim okriljem tudi Kameleone, istega leta pa je na drugem festivalu Slovenska popevka opozoril nase s pesmijo Malokdaj se srečava: pesem je dobila prvo nagrado občinstva, nagrado strokovne žirije za najbolj izvirno popevko, Gregor Strniša pa je bil nagrajen za najboljše besedilo.
Na prvem mestu je dobro besedilo
“Vedno sem imel iskreno rad poezijo. Zame je bilo vedno najpomembnejše dobro besedilo. In imel sem res veliko srečo, da sem lahko prepeval ogromno dobrih besedil, ki jo jih napisali pesniki: od Strniše, Menarta, Ježka ...,”se je o svoji naklonjenosti do poezije razgovoril Leskovar in slikovito odgovoril na vprašanje, zakaj ni sam napisal več besedil. “Razlog je preprost, odgovor pa si sposojam pri Janez Menartu: 'ker bil bi slabe volje, da to drugi znajo mnogo bolje'.”
Pa vendar je v Leskovarjem opusu približno tristotih posnetih skladb nekaj takih, ki jih je poslovenil sam. Med njimi je tudi Poslednji vlak. In ta se je ob skladbah Malokdaj se srečava in uspešnica z Opatijskega festivala Potraži me u predgradju, razlegal po avli koprske knjižnice.
“Še vedno pojem in še nekaj let bom. Tudi brez mikrofona, tako kot danes” je Lado Leskovar obljubil koprskemu občinstvu, s katerim je dobro uro delil številne trenutke svojega razgibanega in pestrega življenja. Od vseh ljubezni, prek prigod z gostovanj v Sovjetski zvezi, ki jo je obiskal osemindvajsetkrat in kjer je menda prodal sedem milijonov plošč, do srečevanj in prijateljstev z Vanesso Redgrave, Rogerjem Mooreom, Francom Nerom, Christopherjem Leejem, Geraldine Chaplin ...
In pri vsem tem bil popolnoma iskren. Tudi ob tragični zgodbi svojega očeta, kapelnika domobranskega orkestra, ki ga je prizadela in zaznamovala, a v njem ni pustila sovraštva: “Vsaka vojna je neizmerno kruta. Konec vsake prinese s seboj veliko groznega. Ob koncu druge svetovne se je pri nas zamenjal politični sistem in kot vemo, vsaka revolucija žre svoje otroke. Daleč od tega, da bi pozabil, da so mojega očeta ubili 22. junija leta 1945 v Kočevskem rogu kot izdajalca. Daleč od tega, da bi pozabil, da so našo družino čez noč vrgli iz stanovanja v centru mesta in sem se moral do 22. leta umivati v lavorju. Ampak sistem, ki je temu sledil, je prinesel napredek in bil človeku bližje, kot je ta, v katerem živimo.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
