Še vedno verjame v sliko

AJDOVŠČINA > Ivo Prančič, ki so ga letos pregledno predstavile tudi Obalne galerije, ustvarja že skoraj tri desetletja in v tem času je dal jasno vedeti, kaj mu pomeni slika; oblikoval je kakovosten in avtorsko prepoznaven slikarski opus. Pregled njegovih del od prve samostojne razstave leta 1986 do danes pokaže, da je sistematično raziskoval zakonitosti slikovnega polja, njegovo snovnost, se poglabljal v barvo, dramaturgijo kontrasta, raziskoval formo in format, lepoto geometrije, ujetost časa v prostoru in hitrosti v času ... Ko je postala popularna nova podoba, je ostal zvest abstraktni sliki.

Zadnja Prančičeva dela predstavljajo nadaljevanje njegovih razmišljanj o pomenu in vlogi slikarskega medija danes. Razstavo Nekje/Somewhere je kot vse svoje dosedanje razstavne projekte koncipiral kot zaključeno celoto, ki je povsem prilagojena razvejanemu prostoru Pilonove galerije, vključujoč monumentalna poliptiha v kombinaciji z manjšimi slikami. Pozornost gledalca najprej pritegneta kompozitni platni, sestavljeni iz neenakih delov, ki predstavljata svojevrsten slikarski presežek, a ne le zaradi obsežnosti - sliki namreč zasedeta celo gledalčevo vidno polje - ampak tudi uravnoteženega dualizma med popolnim naključjem in geometrijsko perfekcijo.

Ivo Prančič (1955) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta 1982 pri profesorju Gustavu Gnamušu, pri katerem je dve leti pozneje končal še slikarsko specialko. V devetdesetih letih je študijsko potoval po Italiji, v letih 1991, 1993 in 1999 pa je bival v pariškem Cité internationale des arts. Za svoje delo je prejel več pomembnih priznanj. Razstava Nekje/Somewhere bo v Pilonovi galeriji na ogled do 29. avgusta.

“Prančičeve nove slike dajejo vtis eksperimentalnega polja, v katerem se naključne oblike, ki jih ustvarja barva, prepletajo z avtorjevimi impulzivnimi slikarskimi potezami, geometrijskimi oblikami in črkami. V primerjavi z monumentalnimi slikami iz preteklih let, na katerih dominirajo črne elipse, so na novih delih kot sled elipsastih obročev ostale le lebdeče črke, za katere se zdi, da imajo dvojno funkcijo,” piše kustosinja razstave Nataša Kovšca in doda, da prav črke slikovno ploskev dinamizirajo, hkrati pa imajo pomembno vsebinsko vlogo. Avtor se namreč poigrava s pojmom štafelajne slike kot reliktom preteklosti in opozarja na dejstvo, da je bilo slikarstvo na prehodu v novo tisočletje postavljeno na stranski tir.

Prančič še vedno verjame v sliko in se ne sprašuje, ali je slikarstvo dovolj reprezentativen medij današnjega sveta. Verjame v sliko, ki ima moč, da v gledalcu vzbuja sublimna občutja in pripomore, da drugače dojamemo prostor. Zaveda se, da nas v vsakdanjem življenju prestreže množica vizualnih znakov in podob, ki zmanjšuje globino našega zaznavanja. “Njegovo slikarstvo pa zahteva vse tisto, kar pri novomedijskih umetniških oblikah in današnjem načinu življenja nasploh pogosto pogrešamo: postanek, refleksijo in poglobitev,” še piše Kovšca.

KF