Šef je mrtev, njegova pesem živi
Predsinočnjim je v koprski dvorani sv. Frančiška za strastno neapeljsko zabavo poskrbela kantavtorica Teresa De Sio, ki naj bi kot gostja festivala Folkest pesmi pokojnega Pina Danieleja že poleti prepevala na Carpacciovem trgu, a ji je takrat načrte prekrižala bolezen. Tokrat je poravnala račun z obrestmi vred.
KOPER > Kantavtorica Teresa De Sio ima za sabo že štirideset let kariere, a je na koprskem koncertu bolj malo segala po svojih pesmih. V njenem glasu je tega večera spet zaživel zlasti njen pokojni neapeljski rojak in kantavtorski kolega Pino Daniele (1955-2015), ki mu je letos posvetila ploščo priredb Teresa canta Pino.
Med uro in pol dolgim koncertom je tudi zabrenkala na akustično kitaro, pri večini pesmi pa je glasbeni del prepustila odličnemu šestčlanskemu bendu, ki ga vodi vrhunski kitarist Sasà Flauto.
Po uvodni Bella 'mbriana se je nasmehnila: “Ko sem se odločila, da posnamem pesmi Pina Danieleja, so nekateri mislili, da se mi je zmešalo.” In že je krenila v njegovo Je so' pazzo, prirejeno v Je so' pazza. Po pesmi Lazzari felici je dejala: “Pino je nekatere pesmi napisal s srcem na dlani, zato ni treba trošiti besed, da bi jih skušali opisati, pojasniti. Taka je Lazzari felici, take so vse pesmi o revnem ljudstvu, ki ga je opeval Pino. Reveži, ki ponoči sami tavajo in ne najdejo smisla v iskanju sreče ...” In taka je tudi Notte che se ne va, po kateri je pojasnila, da ji je samoumevno, naravno interpretirati Pinove pesmi, na album pa je uvrstila tudi svojo, ki jo je posvetila pokojnemu kolegu: “A nisem želela, da bi bila ta pesem žalostna, nostalgična, melanholična. Ne, v njej raje pripovedujem o velikem, čudovitem glasbeniku, ki se je odločil, da izgine. Vsi se sprašujejo, kam je šel. Kam? V Ameriko! Tam bo igral in prepeval naprej ...” Pesem je naslovila z besedo iz starodavnega slenga neapeljskih glasbenikov, iz njihove skrivne govorice, z besedo, ki jo lahko prevedemo v boss, šef: 'O Jammone.
Ko kaj delamo, čutimo pritisk, ugotavlja pevka: “Moramo biti prvi, najvišji, najlepši, najbogatejši, najslavnejši, premagati vse druge. Ne vem, kako je z vami, a meni je težko biti vseskozi prva. Ob tem se človek počuti kot kak ... ščurek.” In že je navdušila z Danielejevo 'O scarrafone z vtkanim rekom, da je vsak ščurek lep svoji mami.
Poudarila je, da jo s Pinom Danielejem povezuje nasprotovanje predsodkom, posploševanju, stereotipom. Veliko jih kroži tudi o Neaplju in Neapeljčanih, s čimer je Daniele obračunal v šegavi Fatte 'na pizza.
V drugem delu koncerta je kantavtorica nanizala še nekaj svojih pesmi, denimo Pianoforte e voce, Brigantessa in Aumm Aumm, mednje pa vpletla še kako Danielejevo, kakršna je Napule è.
Pevko, ki še premore krepek glas in ji energija niti po 60. letu ne kopni, je njena tovarišija s kitarami, bobni, saksofonom, violino, tamburini in še s čim spravila k plesu. Sprehodila se je skozi dvorano, ki jo je občinstvo zgledno zapolnilo, pa četudi se je bilo na brezplačni koncert treba prebiti skozi neurje. A naj so bili muzikanti še tako strastni in živahni, je ljudstvo vstalo šele, ko so že zapuščali oder.
ANDRAŽ GOMBAČ
