“Sem doma, če sem čim dlje”

BILJE >Za Tomaža Šalamuna velja, da je večino svoje poezije napisal na tujem, kamor ga je že zgodaj zapeljala in potem ves čas gnala prav besedna umetnost. Spomni se, kako ga je pri petnajstih odločilno zadela kulturna eksplozija Bruslja in kako ga je takoj zatem potlačila luknja Kopra, kjer je sicer živel. V svet ga je leta 1970 izstrelila razstava v znameniti New Yorški MOMI, kjer je odšel kot član avantgardne skupine OHO. Potem je izkoristil marsikatero povabilo, štipendijo, možnost za izvoz samega sebe; že jeseni leta 1971 je bil povabljen v ZDA na univerzo v Iowi, kjer je deloval na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo; potoval je v Mehiko, Pariz, Berlin, kot Fulbrightov štipendist je bil na Colombia univerzi v New Yorku, kot gostujoči profesor na univerzah Alabama, Georgia, Massachusetts, Tennessee.

Slovenija, evropski center za poezijo

“Jaz nisem nomad, sem doma,” je na iztočnico Mirta Komela o nomadskih okoliščinah, odgovoril pesnik in pojasnil: “Na nek način sem doma, če sem čim dlje.” Nekateri pesniki pač potrebujejo oddaljenost, drugi pa so, na primer Gregor Strniša, kljub temu, da nikoli niso zares odpotovali, lahko največji kozmični nomadi.

Ko je beseda nanesla na jezik, oziroma na jezike, ki vsi puščajo odtise v Šalamunovi poeziji, je povedal, da je sam prvi razred obiskoval v Mostarju, da je bila njegova babica Nemka, da je živel v Kopru, prežet tudi z italijanskim svetom ter da je njegova osebna mitologija v bistvu tržaška. “Frci tujih jezikov so mojo poezijo naredili samo še bolj plastično.” In tako se pojavijo besede, ki sploh še niso slovenske in jim ne dovoli, da pridejo do svojega lastnega telesa.

Komelovega vprašanja ali nomadizem kot način življenja, ki preči vsakršno identiteto, vendarle deluje nanjo; jo rahlja ali utrjuje, Šalamun ni želel razumeti, kajti njegova identiteta je vse, kar gre skozi njega. Ob odgovoru je zadel tudi ob Ljubljano, ki je že njegov dedek ni preveč maral in katera danes dopušča, da je novogoriški pesnik Tomislav Vrečar lačen. S tem je seveda želel opozoriti na eksistencialni položaj pesnikov, čeprav kasneje, ko je prišla beseda na slovensko sodobnost in literarne revije, Šalamun reče, da se danes dogaja razcvet, saj je do svoje knjige prišlo že več kot sto slovenskih pesnikov ter da je Slovenija, predvsem po zaslugi festivala Dnevi poezije in vina, postala evropski center za poezijo.

Ne verjame v revolucijo

Večer se je, ob skulpturah Negovana Nemca, ki si jih je gost večera z navdušenjem ogledal, zaokrožil s subverzivno močjo poezije, s subverzivnostjo, ki je postala norma. Šalamun ob tem vidi dogajanje v svetu, neokonservativne sile, pa delavce na cesti, kar vse kaže, da... “smo prišli do točke, ki je blazna in na vas je (pokaže na Mirta Komela), da najdete način, kako to spremeniti.”

Šalamun ne verjame v revolucijo, a glava hobotnice, ki vse srka, ga spominja na Hitlerja. Iz kaosa ju, gosta in moderatorja, ponovno izvleče poezija, ki po pesnikovem mnenju prispeva k ravnovesju spomina, da se vračamo v arhetipe ter da komuniciramo z mitologijo. KLAVDIJA FIGELJ