“Sem in bil sem in bom”
Na današnji dan pred 40 leti je v domu za starejše na Bokalcah telesno in duševno strt umrl Edvard Kocbek, pesnik, pisatelj, krščanski socialist, partizan, eden od ustanoviteljev osvobodilnega gibanja, po vojni sprva pomemben politik, po aferi ob izidu novel Strah in pogum leta 1951 pa za debelo desetletje utišan.
O njem se bomo bolj razpisali prihodnji teden, ob novogoriški premieri koprodukcijske predstave In stoletje bo zardelo po istoimenski Inkretovi monografiji. Dotlej naj zadostujeta antologijska pesem Molitev in še aktualen odlomek članka Kako se bo človeštvo rešilo?, ki ga je Kocbek v reviji Nova pot objavil leta 1960: “Znanstveni materializem naj se spremeni v to, kar edino sme biti: orodje človekovega duha. Ukiniti moramo ideološki infantilizem v vseh oblikah, zmanjšati moramo vse slabe strasti, ki so se zavoljo njega nakopičile v človeštvu. Ukleti moramo nasilje in namesto pesimizma obnoviti optimizem v prihodnost človeškega duha.”
Edvard Kocbek Molitev
Sem,
ker sem bil,
in vsakdo me bo mogel
pozabiti.
In vendar
moram reči:
sem
in bil sem
in bom,
in zato sem več
od pozabljanja,
neizmerno več
od zanikanja,
neskončno več
od niča.
Vse je večno,
kar nastane,
rojstvo je močnejše
od smrti,
vztrajnejše
od obupa in samote,
silnejše
od hrupa in greha,
slovesnejše
od zavrženosti.
Nikoli
ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.
iz zbirke Groza (1963)
