Senca v halji mesečine Emila Pribca
Pet desetletij so pesniška snovanja Emila Pribca iz Padne počivala v tišini rokopisa. Delo pesnika, čigar življenje se je tragično končalo leta 1963 v prometni nesreči, so njegovi sošolci iz gimnazijskih let ter njegov brat pred dnevi izdali v zbirki Senca v haljah mesečine. Pribčeve pesmi je izbrala, lektorirala in uredila Alferija Bržan, izšle pa so pod okriljem Kulturnega društva Beseda Slovenske Istre.
KOPER > Emil Pribac (1942-1963) je začel pesniti v prvem letniku koprskega učiteljišča, leta 1958. Kot lahko preberemo v spremni besedi spod peresa urednice zbirke Alferije Bržan, je nekaj besedil, tako proznih kot tudi pesniških, objavil v glasilu koprskih učiteljiščnikov Glas obale leta 1962. V petih letih je zbral 120 pesmi, ki jih je razvrstil v štiri skupine; Senca v halji mesečine prinaša dobro polovico njegovega pesniškega ustvarjanja, ki pred bralca stopa v štirih delih.
Iščem svojo senco
V divjem molčanju mesta
iščem svojo senco.
Iščem jo v tihem pristanu -
morje ledeni.
Moja senca ni več moja senca
v halji mesečine.
Moja podoba ni več moja podoba,
podoba palmine sence.
Le beseda je moja, ona,
železobeton mojih dni.(Emil Pribac)
MAKSIMILJANA IPAVEC
Več o Pribčevih dogodivščinah pišemo v četrtkovi tiskani izdaji Primorskih novic.