Senca zbledi, pesem ne

KOPER> Kadar umre godec, izraze sožalja prejemajo tudi njegovi glasbeni tovariši. Nemalo jih je včeraj na koprskih ulicah prejel Tulio Furlanič, pevec in bobnar legendarnih Kameleonov in drugih bendov. “Danila sem prvič videl, ko je igral harmoniko v gostilni svojega očeta pri Slavčku, tam, kjer je danes kegljišče,” se spominja Furlanič. “Osebno pa sva se spoznala, ko je Radio Koper v gledališki dvorani pripravil srečanje avstrijskih in koprskih srednješolcev. Danilo, Marjan Malikovič in jaz smo morali skupaj nekaj zapeti, in edina pesem, ki smo jo znali vsi trije, je bila Pri farni cerkvici.”

A doma so bili drugje, v rokenrolu, svobode prepolni uporniški glasbi, ki je šla v Jugoslaviji marsikomu v nos. Kameleone so najbolj navdihovali Beatli in Stonesi, po zgledu katerih so si tudi ukrojili obleke, privlačni pa so bili še zavoljo večglasnega prepevanja v slogu skupin Mamas & Papas in Beach Boys, s čimer so hitro postali vsejugoslovansko slavni.

“Danilo je imel neverjetno uho za melodijo in refren,” pravi Furlanič. “Povečini je ustvarjal tako: melodijo je najprej zaigral na kitaro, jo posnel na kasetofon, zraven prepeval pa-pa-pa-pa, s kaseto pa zatem odšel k Dragu Misleju Mefu, ki je na slišano napisal besedilo. Tako je nastalo ogromno hitov. Več jih nima noben slovenski avtor, k čemur je nemalo gotovo prispevala bližina Italije z latinsko obarvanim melosom.”

Kocjančič in Mef sta avtorja tretje najboljše slovenske popevke, pravi Koprčan Franko Hmeljak, avtor monografije Kameleoni 1965-1995: “Če je Poletna noč na prvem in Dan ljubezni na drugem mestu, je naslednja gotovo Amerika. In tik ob njej malo morje drugih Kocjančičevih melodij.” Zgolj za okus: Portorož 1905, Senca, Pogum, Si še jezna name, Amerika, Dober dan, Anita ni nikoli, Poišči me, Tina ...

Mojster je imel dobro lastnost, ki je ne gre zanemariti, pravi Hmeljak: “Bil je preprost. Navidez preprosta, a pomembna je tudi zgodbica, kako je prišel do kitare. Poleti 1963 se je s prijateljem potepal po Istri. Prikolesarila sta v avtokamp Stoja pri Pulju, kjer sta naletela na nekega fanta, ki se je trudil na kitaro igrati pesmi Beatlov. V tistem trenutku se je Danilo odločil, da opusti harmoniko in presedla na kitaro.”

Kakor pravijo: vse drugo je zgodovina. “Kameleoni so bili glasniki baby boom generacije, glasniki odpiranja na zahod,” pravi Hmeljak. “Koper je z njimi postal jugoslovanski Liverpool, v hipijevskih časih pa še jugoslovanska Kalifornija, kakor smo ponosno govorili.”

Glasbeni oče

Kocjančič ni bil le izjemno nadarjen skladatelj, temveč je imel tudi nos za odkrivanje mladih nadebudnežev.

“Danilo je bil zame oseba na pravem mestu ob pravem času,” se hvaležno spominja Tinkara Kovač. “Z Mefom mi je podaril skladbo Veter z juga, kasneje pa še cel album Ne odhaja poletje, s katerim se je začela moja glasbena pot. Kdove kako bi se vse zasukalo, če me takrat ne bi bil povabil k sodelovanju, zato sem mu večkrat rekla kar moj glasbeni oče. Bil je človek z neizmernim talentom za pisanje hitov in nadarjen za uresničevanje projektov - vse, kar si je zadal, je izpeljal do konca in bil uspešen. In vse je storil s pogumom in z nasmeškom na ustih.”

Ljudje se bodo še kar naprej čudili, koliko uspešnic je napisal, je prepričana pevka. “Za njim pa ostaja nenadomestljiva praznina na slovenski glasbeni sceni, pa tudi ob sobotah dopoldan na koprski tržnici. Sicer pa Danilo ne more nikoli umreti, ker je njegovo bistvo brezčasno. In tak se mi je zdel tudi nazadnje, prav pred kratkim, ko sem ga obiskala. Šaljiv, poln optimizma, nič več telesa, le ena sama pesem je ležala pred mano. 'Se vidimo drugi teden, ko pridem domov, imam nov komad zate.' Stisnila sva si roke in vedela sem, da me bo ta pesem nekje našla.”

Našla, izgubila in spet našla sta se tudi Danilo Kocjančič in Ladi Mljač, bobnar in pevec, ki je s Kocjančičem sprva godel v skupini Prizma. “Bili smo zelo uspešen bend. RTV Slovenija nas je kot predstavnike Slovenije večkrat poslala nastopat v Opatijo, Zagreb in drugam. V letih 1977-1985 smo bili na vrhu, imeli smo ogromno koncertov, Kocjančič pa si je ves čas prizadeval, da bi bili čisto profesionalen bend. A imel sem službo in si česa takega nisem mogel privoščiti,” se spominja Mljač, ki je kot bobnar in pevec godel tudi v prijateljevem zadnjem bendu Danilo Kocjančič & Friends. “Na koncu sva se spet našla in skupaj doživela nekaj lepih reči. Bend je imel lepo energijo in je pokonci držal tudi Danila, ki je vsake tri tedne moral na kemoterapijo. Toda o bolezni ni kaj veliko govoril. Raje nam je pripovedoval, kaj vse moramo še napraviti, posneti še to in to in to.”

Bil je motor mnogih bendov. “Kot gonilna sila je s svojo energijo druge spodbujal, naj ne lenarimo, marveč vadimo in ustvarjamo,” pravi Matjaž Švagelj, ki je bil že kot otrok oboževalec Prizme, kasneje pa je marsikatero Kocjančičevo pesem posnel s Kalamari in basovsko kitaro igral v pevčevih zadnjih pesmih, denimo v Nisi prva - nisi zadnja in Daj, daj, daj.

V Kocjančičevem zadnjem bendu je solistično kitaro ognjevito igral Matjaž Sterže: “Danilo mi je bil mnogo več kot glasbeni sodelavec. Petnajst let mi je bil predvsem najboljši prijatelj. Skupaj sva potovala, skupaj dihala, Koper je postal moj drugi dom, zadnja tri, štiri leta pa sva skupaj tudi igrala. Danilo je dobil nov zagon in spet hotel čim več nastopati. Skupaj sva posodobila njegov repertoar, dneve in noči prebila v brušenju skladb, ki sva jim dala močnejši, rockerski pečat. Bend je v studiu posnel dobro polovico novega albuma, dokončal pet skladb in zasnoval preostanek zbirke. Pesmi, ki jih bomo še posneli, bo zapel Ladi Mljač, ki si je z Danilom tudi sicer delil pevske naloge.”

Sterže je bil ob Kocjančiču vse do konca: “Nikoli ne bom pozabil, kako so mu v Ljubljani zažarele oči, ko je spoznal, da bo na koncu vendarle še enkrat videl svoj Koper, ki ga je zadnje tedne zelo pogrešal. Čeprav je v življenju okusil kar nekaj grenkobe, je bil v zadnjem obdobju pomirjen s sabo in z drugimi. Želel si je le še ustvarjati.”

Poslovil se je z močnim nastopom

Danilo Kocjančič je zadnjič nastopil 17. novembra lani v pivški dvorani Skala na koncertu ob 20-letnici skupine Ana Pupedan, ki ga je na jubilejno rajanje povabila kot svojega vzornika. “Kadar smo v Petelinjah priredili ples ob vaških praznovanjih, shodih, so največkrat igrali Prizma, Bazar ... Kocjančičevi bendi!” se spominja pupedanski bobnar Marko Doles. “Danilo je torej nekakšna naša osnova. In zgled tudi s svojo držo: igrati do konca, dokler se srce ne ustavi, kakor poje Kreslin.”

Na obdelavo in objavo čakata tako zvočni kakor video zapis pivškega koncerta, kjer je Kocjančič s prijatelji še zadnjič nanizal dolgo vrsto svojih slovitih skladb. Za njim je na oder stopil Tomaž Domicelj in se nasmehnil občinstvu, rekoč: niste vedeli, da ima Kocjančič toliko uspešnic, a ne? “Čisto resno sem mislil,” nam je včeraj dejal kantavtor. “Mediji zdaj navajajo tri, štiri uspešnice, a jih je napisal trideset, štirideset. Bila sva glasbena sopotnika, neštetokrat sva si delila oder, nastopala vsepovsod. Družila sva se tudi, ko je Danilo nastopal kot DJ. Vsi vedo, da je DJ njegov sin, malokdo pa ve, da je bil svojčas tudi on. Mislim, da je bilo poleti 1976, ko je kot DJ nastopal v ankaranskem hotelu Adria. No, nazadnje sva si oder delila v Pivki, kjer je zelo dobro odšpilal svoj del. Sem prav vesel, da nam bo v spominu ostal s tako lepim poslovilnim koncertom.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Danilo Kocjančič na večeru Pod Primorskimi zvezdami v domačem Kopru poleti 2005Leo Caharija

Kameleoni po prvem koncertu jeseni 1965 v koprskem mladinskem klubu: zgoraj Tulio Furlanič in Danilo Kocjančič, spodaj Jadran Ogrin in Marjan MalikovičKnjiga Kameleoni 1965-1995