Sence spomina izgnanih
Renzo Possenelli je tržaški kipar in scenograf. Njegova zavezanost gledališču se kaže tudi v prostorski postavitvi O ljudeh in hišah, ki, obkrožena s črno-belimi fotografijami, nagovarja v razstavnem prostoru koprske Skupnosti Italijanov.
KOPER > Prostorska postavitev Renza Possenellija (1942), ki bo v palači Gravisi na ogled do 14. marca, gledalcu vzbudi vtis, da je (v)stopil v dramo spomina. Avtor ga postavi med ducat figur - moških in ženskih - v naravni velikosti, ki se zdijo kot duhovi.
Narisane na karton, umeščene v okvir in ujete v silikonsko maso, delujejo negibne, obenem pa dajejo občutek, da se želijo iztrgati iz spon. Njihova deformirana gola telesa nakazujejo bolečino, odtujenost in izgnanost ter trpečo prisotnost obenem.
Cristina Lombardo zapiše, da Possenelli govori o spominu in o memoriji. “Moški in ženske, ki jih je Possenelli iz zgodovinskega sna obudil v življenje, so nemi, premagani; kot bube so, polne človečnosti.” Kipar poleg figur v prostor umesti še prazen relikviarij, v katerega med drugim položi pomenljiv napis “Trenutno odsoten”, in ga postavi v dialog s figuro, skicirano na les, ovito v raztrgan najlon, “ki v spomin prikliče kipe madon iz zapuščenih cerkva,” kot še piše Lombardova.
Črno-bele fotografije detajlov, posnetih v istrskih mestih, figure umeščajo v prostor in čas; v tragično zgodbo eksodusa Italijanov iz Istre po drugi svetovni vojni. “V tesnih ulicah teh krajev Possenelli lovi sence hiš, obrabljene tlake, stara in zverižena drevesa. V teh sencah želi ovekovečiti več kot resničnost, morda sanje, sledi življenj, ki so utripala na kamnu,” meni Cristina Lombardo in dodaja, da so te sledi znaki zgodovine, a ne tako imenovane “velike”, temveč tiste, ki govori o človeku in času ter ostaja zapisana v vsakdanjosti.
Umetnostni kritik Dejan Mehmedovič pravi, da Possenellijev namen ni politični akt, ampak zavedanje. “Njegovo umetniško dejanje je dotik, ki zadeva v okvir osebne ujetosti. Ta pa ni samo ujetost v času in prostoru,” meni Mehmedovič, ki zgodbo, kot jo pred gledalca postavi avtor, razume tudi kot prikaz bivanjske stiske oziroma osebne tragedije posameznika, kot notranji in zunanji spomin razseljenih, ki tavajo v večnem izgonu lastne biti.
Po njegovem gre za nezaključeno zgodbo, ki se znotraj osebnega zavedanja nadaljuje v proces. In čeprav je avtor s fotografijami postavitev uokviril v prostor in čas, se zdi, da želi gledalcu povedati širšo zgodbo. Izkušnja in travma posameznikov in skupnosti, ki je doživela istrski eksodus, se ponuja kot izhodišče za premislek o raz-seljenih danes, o prebežnikih, migrantih, izgnanih ... O ljudeh, ki so morali iz svojih hiš, a jih za večno - kot težko senco, ki jih vedno znova opominja, da so brez doma, varnosti, zavetja - nosijo s seboj.
MAKSIMILJANA IPAVEC
