Shakespeare v zaporu
Teater je življenje, življenje je teater. Stara, že prežvečena ljudska modrost, izkazuje presenetljivo trdoživost. Resnica, ki prav po pirandelovsko tiči za vsako fikcijo.
IZOLA > Pri osemdesetih letih starosti nista brata Taviani, Paolo in Vittorio, (Padre padrone, 1977, La notte di San Lorenzo, 1982) izgubila želje po tveganju in inovativnosti. “Cezar mora umreti” (Cesare deve morire), dobitnik zlatega medveda na letošnjem berlinskem festivalu, je filmska pripoved o uprizoritvi znane Shakespearove drame Julij Cezar v zaporu Rebibbia v Rimu.
V filmu bratov Taviani Cezar mora umreti postane zapor oder, zaporniki igralci, zaporniško osebje, ječarji, pa gledalci dogajanja, življenjske drame. Ko zaporniki-igralci odigrajo zadnji prizor drame na resničnem (zaporniškem) odru, pred množico gledalcev, morebiti svojcev in sorodnikov, in ko potihne aplavz, jih ječarji odpeljejo, kot pastirji odženejo čredo ovac, v zaporniške celice. Za njimi se s treskom zapahnejo vrata, zaškrtajo ključi v masivnih ključavnicah, na hladne hodnike leže molk dolgih let osamljenosti. Tedaj iz globin privre Cezar. “Odkar sem spoznal umetnost, je ta moja celica postala zapor,” je v filmu dejal zapornik. Šele tedaj.
Film je večplasten: dokumentarec, psihoterapija, work in progress, nekonvencionalna, pa vendar originalu zvesta filmska predstavitev drame. Tudi sočne zaporniške kletvice se kot pljunki lepo priležejo svetemu originalu.
Shakespeare nam pripoveduje o časti, patriotizmu, svobodi, zločinu. Ampak tokrat njegove besede izgovarjajo zaporniki, nekateri obsojeni na dolgoletne, tudi dosmrtne kazni. Shakespeare se v neapeljskem, kalabrijskem, sicilskem narečju po dolgem ovinku vrne domov, k svojemu ljudstvu, k samim izvorom svoje drame, k večnim resnicam, ki neprestano vznikajo iz drame življenja. Resnično življenje zapornikov tedaj kot voda prodre skozi gosto teksturo drame, se z njo spoji v novem razkritju. Tihotapci droge, mafijci, kamoristi postanejo, s posredovanjem drame, zarotniki, sokrivci umora Julija Cezarja, ki je hkrati del zgodovine in mita in sestavni del umetniške fikcije. Shakespearova drama postane zanje svojevrstna psihoanaliza, priložnost za razmislek o njihovi lastni (zavoženi?) preteklosti. Z vso silo vdre vanje razmislek o etiki, o smislu, o zločinu in kazni. Brut in Kasij želita eliminirati tirana (Julija Cezarja), k temu ju sili sveta želja po pravičnosti, vendar se nasilje v zgodovini, pa čeprav je preoblečeno v svetle ideale, vselej omadežuje s krvjo, izdajstvom in zločinom. Vse, kar so zaporniki, ki igrajo Shakespeara, že izkusili v svojem življenju izobčencev, vendar o tem verjetno niso mislili. Igranje v drami jim omogoči svojevrsten psihoanalitični pogled vase.
Igralec-zapornik se sredi prizora kot vkopan ustavi in pove, kot da bi bilo razodetje, kako se mu zdi, da Shakespeare pripoveduje o njegovem Neaplju; nekdo drug pa se spomni, da mu je “prijatelj povedal prav isti stavek, kot je v drami”.
ROBERT ŠKRLJ