Šibek poziv k preporodu
NOVA GORICA > Še najmanj je v tem kontekstu pričakovati zadržanost (in poteze ošabnosti), v kar Postani obcestna svetilka deloma izzveni.
Trenutni mrakobnosti Evrope in njeni ruševinasti podobi po prvi svetovni vojni uprizoritev najde scensko ustreznico v črnini; v uokvirjeni “črni luknji” (scenograf je Danijel Modrej). Takšen prostor deluje, dokler je kot osnova uprizoritve izpostavljeno intimno srečevanje s pesnikom. V hipu, ko uprizoritev poskuša (konceptualno) poseči onkraj, torej v prikazovanje alternativnih možnosti srečevanja s Kosovelom (in le-ta oživiti v širšem kontekstu - onkraj fikcije), pa začne črnina delovati turobno.
Predstavljene “rabe” poetičnega tkiva so statične (v črnini - kot bi obvisele nekje v času in prostoru) in so medsebojno nepovezani okruški, ne izrisujejo kritične uprizoritvene osti. Črnemu ozadju so dodani črni kostumi (Belinda Radulović) in minimalno odrsko gibanje igralcev ter glasbeno izvajanje na klavirju, bobnih, saksofonu in bas kitari (v postavi nastopajočih).
Songi, ki jih prepevata Ana Facchini in Marjuta Slamič, so zvokovno obdelani v smeri spogledovanja s posladkanimi popevkami in ponekod spominjajo na razvedrilne vložke v primeru duhamornih slovenskih proslav. Izdelani so brez jasnega (režijskega, avtorskega) komentarja, da bi v njih lahko videli kaj več kot potrditev prisvajanja (revolucionarne) umetnosti v promocijske in populistične namene. V, glede na konceptualna izhodišča, korektni odrski izvedbi sodelujejo še Miha Nemec, Kristijan Guček (najbolj ustvarjalno potenten lik), Žiga Saksida in Vladimir Hmeljak.
Namesto dejavnega ustvarjanja alternative nas torej pričaka vzporednost diskurzom katastrofičnosti in apokalipse, vmesni prostor med popolnim brezupom, vdanostjo v usodo, nemočjo (ki je hkrati pritrjevanje nemoči gledališča!). Ni vrednost vsakega političnega delovanja (in delovanje v gledališču je politično tudi zato, ker je javno) v tem, da prihodnji trenutek dojema kot tistega, ki je že tu, da torej spremembo, ki naj bi prišla, iz prihodnosti prestavi v sedanjost in jo že izvaja? Postani obcestna svetilka lahko torej razumemo ali kot danse macabre slovenskega gledališča in širše ali pa kot nerazumevanje političnega delovanja. Kjer pa je prisotno tako očitno nerazumevanje (pa tudi oprijemanje konvencionalnih sredstev predstavljanja), je težko podati recept o učinkovitosti, ki ga bo kdo zares preizkusil (pa čeprav prek verzov izrednega slovenskega pesnika).
Kosovel je na pogorišču zahod-nega sveta, Evrope v začetku 20. stoletja, prepoznaval potrebo po oblikovanju novega človeka, ki bo vstal iz ekonomsko, politično in širše družbeno nestabilne evropske klime, iz katere je tedaj vel dah po razkroju. Pesnikova (konstruktivistična) radikalnost in revolucionarnost izhajata iz absolutno spremenjene zavesti o pesniškem jeziku, ki je sočasno življenjski etos. Iz izrazite subtilnosti v odnosu do jezika in do sveta, ki se upira prevladujočim mehanizmom delovanja sveta v neki dobi in se posledično kreše obnje, so izšle iskre tega, kar danes imenujemo zgodovinske avantgarde (podobno revolucionarna kot Kosovel, sta bila v njegovi dobi še gledališki režiser Ferdo Delak in likovni umetnik Avgust Černigoj). Srečko Kosovel je izhajal iz svojega časa, ki ga je natančno analiziral in izsledke analiz družil s premisleki in izpraševanji lastnega bivanja.
Ali uprizarjanje Kosovela danes res pomeni lepljenje in cepljenje pesnikovih opažanj, verzov, vzklikov in delov pesmi na današnji čas, na in v zelo konvencionalen gledališki okvir? Ali se s takimi potezami v resnici ne pomikamo v času nazaj?
ANJA BAJDA