Sibirec piše ponoči in rad čisti orožje

KOPER > “Človek ne more izbrati časa, dežele in narodnosti, v katere se bo rodil, lahko pa izbere, ali se bo vedel humano ali ne,” je Nikolaj Lilin v Domu knjige ponovil lepo misel, ki jo je nedavno zasledil v dnevnem časopisju.

Ne, niti on ni mogel izbrati, kje in kdaj bo začel svoje življenje. Kot Nikolaj Veržbickij se je 12. februarja 1980 rodil v nikoli uradno priznani Pridnjestrski moldavski republiki, v skupnosti za časa Stalina tjakaj izgnanih sibirskih Urk, lopovske bratovščine s čvrsto hierarhično organiziranostjo in strogimi etičnimi pravili. Krvavo otroštvo je leta 2009 pretresljivo podoživel v knjižnem prvencu Sibirska vzgoja, dve leti, ki ju je preživel kot ruski ostrostrelec v Čečeniji, pa kmalu zatem v Prostem padu. Obe knjigi sta v prevodu Vasje Bratine izšli pri Mladinski knjigi, prva pred štirimi leti, druga pred nekaj dnevi, sočasno z njo pa še ponatis prvenca.

Pisatelj, ki se je pred desetletjem preselil v Italijo, svoj novi priimek izpeljal iz materinega imena Lilia, si ustvaril družino in začel pisati v italijanščini, v domačem Milanu ustvarja brez prestanka: z veliko založbo Einaudi je podpisal desetletno pogodbo, doslej objavil že pet romanov, v desetih letih pa bi jih na polici rad videl več kot deset. “To mi bo gotovo uspelo, saj pišem z lahkoto,” se samozavestno nasmiha. Piše ponoči, ko njegovi hčerkici spita, ko je vseokrog spokoj in ko je ustvarjalec uglašen s sabo in vsemirjem. Spi malo, vojak, ki ga še zmeraj najbolj sproščata Dantejeva Božanska komedija in čiščenje orožja - orožje je za Sibirca nekaj vsakdanjega, skomigne, kakor je za koga drugega glasbilo ali teniški lopar. Piše lahko samo o tem, kar je doživel bodisi sam bodisi kateri od njegovih tovarišev. Čistih izmišljij v njegovih delih baje ni.

V koprski knjigarni je udobnejša fotelja odstopil spraševalki Patriciji Maličev in prevajalki Ireni Urbič, sam pa sedel na trši leseni stol. Udobja ni vajen. Ne more pozabiti, kako se je nad njim, nemočnim pobičem, znašal oče. Ko je nekega dne zavohal, da je Nikolaj kadil, ga je poslal kupit zavoj cigaretnih škatlic, ga zatem posedel za mizo in mu ukazal: požri cigarete! Poba je jedel cigareto za cigareto, nakar je po štirih škatlicah očeta prosil za vodo. Dobil je tako močen udarec, da je k sebi prišel šele med zdravniki. Diagnoza: zastrupitev. “En teden sem bil šibek, potem sem si opomogel. A vse do svojega osemnajstega leta mi je šlo na bruhanje, če sem v krogu desetih metrov zavohal kadilca. Niti alkohola nisem mogel piti.”

Zaradi poskusa umora je pristal v zaporu: “Nekdo mi je s steklenico šampanjca hotel razčesniti glavo. Hotel sem mu vrniti, ga ubiti. Z nožem. Ni mi uspelo. Za pet let so me vtaknili v zapor. To je bilo skladišče za zverine. Star grad, ščurki, 150 otrok. Tam sem videl najstrašnejše reči v življenju.”

Danes je uspešen pisatelj. Italijanski režiser Gabriele Salvatores je lani po njegovem romanu Sibirska vzgoja posnel film z Johnom Malkovichem v eni glavnih vlog. Nov film, v katerem naši vzhodni slovanski bratje vnovič lomijo trdo angleščino - da bi zveneli rusko in da bi jih zahodnjaki obenem razumeli. Pa jih res?

Pisatelj se na zahodu počuti dobro, pogreša pa nekaj prijaznih potez rodne dežele. Rad se spominja otroštva, časa, ko je še imel lase, prijateljev, kolca se mu po tesnejših, toplejših odnosih med ljudmi, želi si vnovičnega bratstva in sloge med rasami, narodnostmi in etničnimi skupnostmi. “Ameriška propaganda nas prepričuje, da smo nekdaj živeli v sivih, neprijaznih časih. Že res, da nam ni bila dopuščena popolna svoboda in da smo bili veseli, če smo v juhi zagledali kak košček hrenovke, a imeli smo se dobro.”

Marsikje je danes slabše, ugotavlja. Najteže prenaša smrt nedolžnih, zlasti otrok. Četudi je doživel marsikaj, ga najnovejši prizori iz Ukrajine presunejo. A nič več se ne bori z orožjem. Samo še z besedo.

ANDRAŽ GOMBAČ

Andraž Gombač