Siddharta je burji navkljub grmela v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu
Bi bili radi videli elegantne upokojence, vajene Shakespearjevih dram, na rock koncertu med norečo mladino? Morali bi priti minuli petek v tržaški Kulturni dom. Slovensko stalno gledališče je v letošnjo abonmajsko ponudbo namreč vključilo tudi koncert Siddharte.
TRST> V burji in mrazu so zato v gledališče sredi Trsta poleg mladih ljubiteljev rocka prišli tudi ljudje, ki so do petka mislili, da je Siddharta edinole ime Hessejevega romana.
“Vemo, da smo v gledališču, a ne bomo se ozirali na to. To bo glasen in rockovski koncert,” je po dolgem instrumentalnem uvodu napovedal Tomi Meglič. Očitno je slutil, da ima pred sabo tudi povsem neosveščene poslušalce. Zato je ob dobrodošlici celo pojasnil: “Mi smo skupina Siddharta iz Ljubljane.”
Soj prestrašenih oči
Siddharta so pred tržaško občinstvo stopili s skladbo Bel labod, ki se začne z besedami “Soj prestrašenih oči.” In res, med starejšo publiko je bilo brez težav opaziti nekaj začudenja. Med stenami tržaškega kulturnega doma močno udrihanje po bobnih in ječanje kitar pač nista uveljavljena praksa. Siddhartini feni pa so se kmalu otresli začetne zadrege, ki so jo občutili ob nekoliko nenavadnem občinstvu, gledališkem okolju in dejstvu, da je bilo treba koncert spremljati sede. Iz prvih vrst so se ob drugi in tretji skladbi (Klinik in B Mashina) že dvignile roke v rockerski pozdrav. Najbrž jih je izzval Jani Hace, čigar navdahnjeno soliranje z bas kitaro je odgnalo še zadnji dvom, da bi skupina svoj nastop utegnila ublažiti oziroma prilagoditi meri gledališke dvorane. Kitarist Primož Benko pa prav tako ni varčeval z energijo.
Zato sta Domine in Japan stekli po pričakovanju. Mladi so dvigovali roke, starejši so kvečjemu tolkli z roko po kolenih. Od višine se zvrti pa je zarezala v dotedanje dogajanje. Na Tomijevo povabilo se je oglasilo tudi občinstvo, ki je nekaj verzov odpelo po umirjeni različici Kreslina in Martina Krpana. Zdelo se je, da se je takrat Tomi prepričal, da ima pred sabo mešanico mladih starih znancev in starejših neznancev. Na ta račun se je večkrat pošalil. Šaljivo je napovedoval, da bodo naslednje skladbe bolj umirjene, a ni se zgodilo. Ne pri Napalmu 3 ne pri Homu Carnuli. Kvečjemu pri Samo edini, ki jo je uvedel klaviaturist Tomaž Okroglič Rous.
Gledališko žilico pa je pokazal tudi Tomi. Ko je sredi koncerta na dan povlekel cigareto, je duhovito pomiril gasilce: “Da ne bodo skočili name, naj takoj povem, da je to električna cigareta.” In smo prisluhnili še binomu Rave in Napoj, z nove plošče pa so zadonele še štiri skladbe. Bonsai je uvedla nova pevčeva šala: “Tisti, ki znajo slovensko, in tisti, ki znajo italijansko, bodo to pesem razumeli enako. Torej nič.”Postavi se na mojo stran se je izkazal za enega najbolj uspelih naporov Siddharte, kar je dejal tudi Tomi: “To je ena lepših stvari, ki smo jih naredili zadnje čase.”Blaga Sam je zvenela prikladno gledališkemu okolju, Hollywood pa si bo publika zapomnila predvsem po uvodni Tomijevi šali: “Komad bi lahko imel naslov Trst, a pač ni tako lep, zato smo mu dali naslov Hollywood.”
T. h. o. r. in Neon sta koncert privedli tik do konca rednega dela. Siddhartini stari znanci so uživali, pa čeprav je koncert marsikdaj opešal. Zvok je bil včasih moten, med premori je včasih zavladal celo molk, v dvorani pa je bilo presvetlo. Za rock koncert se pač ne spodobi, da si publika lahko zre v obraz (zato je na primer marsikdo videl spečega gospoda pod mikserjem). Med glasbeniki in publiko pa je bilo nekaj metrov odrske praznine, ki jo je fotograf izkoriščal za fotografiranje. Njegovo naprezanje za najboljši škljoc očem občinstva ni bilo prijazno.
Sedetije bilo težko
Lepo pa je bilo videti, da je ob Mavrici publika pozabila, da sedi v gledališču. Redni del se je končal z glasnimi vzkliki, ki so Siddharto prepričali, da za dodatek odpoje še četverček: Platina, Na soncu, Ring in Vojna idej. Bobni Boštjana Megliča pa so dodatku dali primerno napeto uverturo.
“Lepo in na dobri kakovostni ravni,” je takoj po koncertu ocenil Alessandro iz Bocna na skrajnem severu Italije. Prvič si je Siddharto ogledal v živo, slovensko kulturo pa spoznava, ker je na prevajalski fakulteti v Trstu vpisal slovenski jezik. “Le škoda, da je bila publika nekoliko ...”
Pritrdila mu je Jessica iz Izole. Siddharti je v živo prisluhnila vsaj desetkrat: “Super koncert, škoda za publiko. Tudi nove pesmi so dobre, čeprav novega CD-ja še nisem kupila.”
In medtem ko je odgovorna za stike z javnostmi v tržaškem gledališču Rossana Paliaga z nasmeškom pobirala nekaj počenih žarnic, ki so med koncertom popadale z lestenca na stropu, je Marjetica s Tržaškega krasa navdušeno pojasnjevala: “Bila sem zelo radovedna, kako bo videti vse skupaj in mislim, da je bil eden boljših koncertov, kar sem jih slišala.” Na koncert je privabila tudi prijateljico Kerassio, ki je v petek Siddharto šele spoznala. “Zelo zelo lepo,” je dejala v italijanščini. “Bilo je težko, ker smo morali sedeti. Najraje bi vstala in si dala duška. Pa še ta pevec je zelo karizmatičen.”
Siddharta bodo čez dva tedna spet nastopili v gledališču, tokrat v Novem mestu. Tržaški teater pa je spet na razpolago gledališčnikom. Claudio Magris in Dušan Jelinčič čakata na uprizoritev svojih del. Lestenec v Mihevčevi dvorani ni več v nevarnosti.
PETER VERČ
