Simona Semenič: “Ne želim rušiti, želim graditi”
Dramska besedila Ajdovke Simone Semenič ta hip postavljajo na oder in igrajo v švedskem Goeteborgu, pa v Beogradu, brali so jih v New Yorku, brali jih bodo v Moskvi. V gledališču v Novi Gorici pa je bila prejšnji teden premiera njene predstave 24 ur.
NOVA GORICA> “Ajdovščina nima samo Pipistrela, ampak tudi dramatičarko Simono Semenič,” je na novinarski konferenci pred krstno uprizoritvijo dela 24 ur malo za šalo, malo zares povedala umetniška vodja Slovenskega narodnega gledališča Ira Ratej. S Simono sva se pogovarjali po petkovi premieri.
> Nocoj je bila krstno uprizorjena vaša drama 24ur. Kako ste jo doživeli?
“Vedno, ko vidim predstavo, je seveda nekaj drugega, kot sem si predstavljala, ko sem pisala, a prav to me zanima. Tudi tokratna predstava je bila drugačna, a kar sem videla, je bilo super!”
> Pa je to tisto, kar ste želeli povedati? So zadeli bistvo?
“Seveda. Zanima me invencija, ki jo naredi režiser, igralci in sploh celotna ekipa. Seveda so zadeli, pa še nadgradili so jo, našli neke druge poudarke.”
Simona Semenič (1975) je prodrla s predstavo Polna pest praznih rok, ki jo je leta 2001 postavila skupaj z režiserjem Rokom Vevarjem. Kot dramatičarko pa jo je izpostavila Grumova nagrada, ki jo je prejela kar dve leti zapored, leta 2009 za tekst 5fantkov.si in 2010 za dramsko besedilo 24ur. Medtem je napisala še veliko drugih: Solo brez talona, Nogavice, Več, Loving Willy, ... She Said, Kot jaz, Jaz, žrtev, Nisi pozabila, samo ne spomniš se več, Let nad kukavičjim gnezdom, Iz Principa, Malfi, Slepota. Sodelovala je z WaxFactory, mednarodno gledališko skupino iz New Yorka, kjer je nekaj časa tudi bivala.
> V vašem delu 24 ur gre za odnose med moškim in žensko. Kako vidite ta odnos?
“Vidim ga kot brezizhodnost med dvema, ki si ne moreta pogledati v oči; ki se ne moreta imeti preprosto rada, se spoštovati. Nenehno so prisotne neke igrice, pa ne le v spalnici, tudi med tistimi so, ki spolno ne občujejo.”
> Par v sobi izjavi, da sta ustvarjena drug za drugega. Je to sploh mogoče?
“Mislim, da je to bullshit.”
> Ko govorijo o vaših predstavah, govorijo o koncu gledališča, pa o tem, da neprestano nekaj rušite. Je spet nastopil čas rušitve?
“Ne želim rušiti, želim graditi. Ljudje v gledališču so pač navajeni slediti starim vzorcem in enostavno niso pripravljeni na nove situacije. Preprosto - treba je iskati nove poti. Televizija in film sta prevzeli stvari, ki jih je prej imel teater. Prej so hodili gledati Čehova, sedaj pa doma gledam tv dramo in ne obstaja noben argument, ki bi me prepričal, da bi pisala dramo kot Čehov. To enostavno ni več dober teaterski kos. Zato poskušam iskati, kaj se zares dogaja, iščem, kaj je tisto, kar je imanentno gledališču danes.”
> In kaj je po vašem mnenju imanentno gledališču danes?
“V tej predstavi, na primer to, da sta dva realna prostora v enem gledališkem. To se ne more dogajati nikjer drugje kot v gledališču. V filmu to ni mogoče; naprej bi poseli kader v rudniškem jašku, potem pa še naslednjega v hotelski sobi in potem bi preklapljali. V gledališču pa je to mogoče na enem mestu. To je forma, ki je lastna gledališču.”
> Na odru se ves čas skoraj sočasno dogajata dve zgodbi.
“V didaskalije, navodila za predstavo, sem izrecno zapisala, naj se zgodbi dogajata na istem prostoru. Realna prostora sta torej dva, rudniški jašek in hotelska soba, gledališki prostor pa samo eden. Tekst sem pisala vzporedno, v dveh stolpcih, med katere pa vdirajo spemi, nezaželena pošta.”
> Se pa lahko bere ena zgodba kot 'alter ego' drugi?
“Ja, seveda, samo izbereš si, kateri par je dominanten. Čeprav - dominanten je par v hotelski sobi, drugi par je dramaturško manj razvit.”
> Kako ste se znašli v New Yorku in kakšna je vaša metropolitanska izkušnja?
“V Ljubljani sem spoznala režiserja Ivana Taljančića, ki dela v New Yorku. Potem sem od ministrstva za kulturo dobila možnost za bivanje v newyorškem ateljeju in sva nekaj stvari naredila skupaj. Sicer ima New York drugačno mentaliteto, drugačen način življenja, razumevanje sveta. Glede na to so Gorica, Ljubljana ali Kotlje na Koroškem vas in tako bo ostalo za vedno.”
> Bralne uprizoritve v gledališču Glej ste uvedli prav vi. Je bil to vpliv New Yorka?
“Že preden sem šla v New York, sem organizirala branja, sem pa tam izpopolnila metodologijo ter se spoznala z režiserji, dramatiki in drugimi, ki so branja prirejali. Njihov model sem tako uvozila v Slovenijo.”
> Lahko poveste kaj več o tem?
“Ob ponedeljkih, ko v New Yorku praviloma ni gledaliških predstav, so bralne uprizoritve. Branja so nekakšne avdicije za bodoče predstave oziroma priložnost za korekcije tekstov. Zgodi se, da besedila doživijo tudi deset branj, preden gredo na oder, vendar je avtor ves čas zraven in popravlja tekst, ga poskuša izboljšati. V ZDA je ta praksa kar dobro zakoreninjena.”
> Kako pa so se bralne uprizoritve prijele pri nas?
“Pri nas nekateri mislijo, da so branja brez zveze in da uničujejo tekst, spet drugi menijo, da so koristna. Ne dogaja pa se, da bi bila branja izhodišča ali avdicija za uprizoritev. Sicer pa, ne ukvarjam se več toliko s tem, ker sem izgubila voljo, kajti institucije, ki bi to morale početi, ne storijo nič.”
> Na spletu sem videla monodramo, v kateri, ostriženi na ježka, nastopate kar sami. Govorite o sebi?
“Ja, to so moji avtobiografski dogodki.”
> Precej intimnosti delite z javnostjo.
“Ne vidim, kaj bi bilo tukaj tako grozno intimnega.”
> Kaj pa skrivnosti, ki jih hranimo samo zase? Ima človek pravico do skrivnosti?
“Absolutno, človek ima pravico do skrivnosti. Ampak, če je to skrivnost zaradi tega, ker se jo boji deliti z drugim, potem to ni več pravica do skrivnosti, ampak dolžnost do skrivnosti. Takšna skrivnost namreč teži in boli, to so veliki spemi med človeškimi odnosi; recimo, to, da je nekomu nerodno, ker ima epilepsijo ali ker moči posteljo ... Menim, da je dobro, če posamezniki, ki imajo to možnost, o tem spregovorijo in izkušnjo delijo z drugimi. Imam epilepsijo in na žalost živim v državi, kjer sem edina javna oseba, ki je to povedala na glas. To je grozljivo.”
KLAVDIJA FIGELJ