Simpatično, a ne vrhunsko

Glavni adut filma je Giuseppe Battiston, ki je z glavno vlogo strica Paola Bressana uspel ustvariti simpatično filmsko kemijo z mladim Rokom Prašnikarjem v vlogi njegovega nečaka.

Paolo Bressan se ima za ljubitelja vina in si noče priznati, da ima velike težave z alkoholom, še več, alkoholizem veliko raje pripisuje svojim prijateljem. Bressan je namreč eden tistih, ki so se ustavili na svoji življenjski poti in obtičali v lastni preteklosti, s katero se nočejo sprijazniti. Še vedno je zaljubljen v svojo bivšo ženo, ki pa si je ustvarila novo življenje. Z njo in njenim novim izbrancem, ki je obenem tudi Paolov šef, Bressan ohranja nekakšne zasilne socialne stike. Te večinoma izkoristi za to, da vsako nedeljo uživa v izvrstni kulinariki ter da kdaj pa kdaj iz stanovanja izmakne spodnjice bivše žene, ki jih nato strastno ovohava. Radikalno spremembo v njegovem, sicer precej dolgočasnem življenju, prinese smrt pozabljene tete in njena “oporoka”. Bressan za nekaj dni dobi v oskrbo malce posebnega nečaka Zorana. Kaj kmalu pa Paolovi pivski kolegi ugotovijo, da ima Zoran prav poseben talent - igranje pikada. Stric takoj vklopi svojo “izkoriščevalsko plat” in v mlademu nečaku zagleda možnost pobega iz ustaljenih življenjskih tirnic. Z njim želi odleteti v Glasgow na svetovno prvenstvo v pikadu, kjer je glavna nagrada 60.000 evrov. A stvari se malce zapletejo.

Goričan Matteo Oleotto je eden tistih, ki se je odpravil v svet, in se nato vrnil. S filmom Zoran, moj nečak idiot pa je ustvaril grenko-sladki poklon tistim rojakom, ki se niso uspeli ločiti od svoje zemlje. Oleottov film je tako nekakšna “folklorna” filmska razglednica slovensko-furlanskega obmejnega prostora, ki jo je posejal s številnimi posrečenimi lokalnimi personami. Kralj med temi je prav Paolo Bressan, za katerega je ena glavnih vsakodnevnih skrbi, kako ubežati policijski kontroli in posledičnemu alkotestu. Čeprav gre v osnovi za ciničen in zagrenjen lik, karizmatičnemu Battistonu vseeno uspe iz antipatičnega strica iztisniti kar nekaj simpatije. Mladi Rok Prašnikar, ki letos obiskuje prvi letnik igre na ljubljanskem AGRFT, je s svojo okorno pojavo, sramežljivostjo in starinsko knjižno italijanščino ustvaril odličen igralski protipol Battistonu. Toda Oleottov film, ki se lahko pohvali še s premišljeno izbrano scenografijo in občutkom za kadriranje, trpi za številnimi dramaturškimi nihanji, ki postanejo izrazitejša v drugi polovici filma in skazijo sproščen črnohumoren duh prve polovice. Tudi končni razplet je malce prisiljeno izpeljan. Navidez nerešljive napetosti tako med dvema kulturama kot med dvema popolnoma nasprotujočima si osebnostma se v “happy end” filmski maniri skorajda nenadoma razrešijo in zagrenjeni značaj Paola Bressana se “čudežno” zmehča.

BILJANA PAVLOVIĆ