Skrivnost, ki jo je božal veter
Muzejski depoji so prostori, ki se jih drži čar skrivnostnosti. Kustose koprskega Pokrajinskega muzeja je vrsto let vznemirjal lesen predmet, za katerega nikakor niso mogli ugotoviti, kaj pravzaprav je in čemu je bil namenjen. A uganka je razvozlana - in v prostorih Etnološke zbirke na Gramscijevem trgu je zdaj na ogled cimarol. Bogato okrašen primerek ribiške dediščine in ljudske umetnosti je - vetrokaz. In takega doslej v slovenskem prostoru še nismo poznali.
KOPER> Umetelno izdelan, razkošno poslikan lesen predmet z bogatim rezbarskim okrasjem je kustosom pošteno dal vetra. Ukanil jih je njegov videz: misleč, da sodi v polje duhovne kulture oziroma gledališke umetnosti, so raziskovali in raziskovali, a niso našli nič podobnega. Ker se njegova inventarna številka ni ohranila, ga tudi v inventarnih knjigah niso mogli poiskati. “Cimarol se je v našem depoju verjetno znašel po naključju. Najverjetneje so ga naši predhodniki shranili že v prvih letih po ustanovitvi muzeja, vsekakor pa preden je bil na našem območju ustanovljen Pomorski muzej. Gre namreč za poseben in malo znan pripomoček in okras, ki je bil postavljen na vrh jambora bragoca,” pripoveduje kustosinja Tina Novak Pucer.
Bragoc pa je ribiško in tovorno plovilo z dvema jamboroma, na severnem Jadranu je bil najbolj razširjen v 18., še zlasti pa v 19. stoletju. “Bragoci so bili praviloma izjemno lepi in barviti, saj so imeli poslikano tako zunanjo kot notranjo stran premca in krme, okrašeni pa so bili tudi jadra in jambori,” pojasnjuje kustosinja, ki je ugotovila, da v depojih hranijo cimarol povsem po naključju, med raziskovanjem za neko razstavo. “V hrvaškem Pomorskem zborniku iz leta 1962 sem odkrila članek etnografinje Marijane Gušić, ki je govoril o predmetih, na las podobnih tistemu, za katerega nismo nikakor mogli razvozlati, kaj pravzaprav je. In takrat se je začela zgodba razpletati,” pojasni.
O cimarolu je v svojem delu The Fisheries of the Adriatic (1883) prvi pisal George Louis Faber, ki je tudi prvi zapisal poimenovanje. “Ime je verjetno slišal pri kvarnerskih ribičih, kajti v Chioggi ta predmet najstarejši ribiči poznajo kot pennello. Kot kaže, cimarol izhaja iz Chiogge, prisoten pa je bil tudi v Kvarnerju. O tem priča deset primerkov, ki jih hranijo v dunajskem Prirodoslovnem muzeju, odkupljeni pa so bili v letih 1905 in 1906 na Cresu in v Šibeniku.”
Faber cimarol opisuje kot ploskovit lesen predmet z izrezljanimi liki in tekstilnimi zastavicami. Kot okras je bil postavljen na vrh jambora v lepem vremenu, ko je bil bragoc zasidran v pristanišču.
Kustosinja domneva, da je bil cimarol, ki ga hranijo v Pokrajinskem muzeju, izdelan v Chioggi, saj sta na njem med drugim upodobljena zaščitnika mesta, Feliks in Fortunat. Predmet v celoti zaznamuje dvojnost - pojavljata se dva elementa in vsak od njiju ima po dva motiva. Dvojni so tudi ljudski liki, simetrične podobe vojščakov na spodnjem delu, pa tudi ptici in zastavonoša sta upodobljena dvakrat. “Ta dvojnost v prikazovanju ljudskega lika nas popelje v mitološki pomen o motivu bratov dvojčkov. Dva rimska vojaka sta danes dva svetnika, Feliks in Fortunat, zaščitnika mesta Chiogge. A pod preobleko krščanskih svetnikov prepoznamo prastar lik dvojčkov - Dioskura. Sinova boga neba, strele in neurja ljudem prinašata srečo in zaščito pred zlimi silami. Še posebej so ju spoštovali mornarji kot zaščitnika na morju in rešitelja v slabem vremenu. Tako kot sta v mitološki davnini Dioskura pomagala Argonavtom, tako veliko kasneje to dvojno božanstvo varuje kvarnerske ribiče,” pojasni simboliko cimarola.
Po besedah kustosinje bil koprski cimarol izdelan v 19. stoletju, najverjetneje pa je delo ribiških rok ali pa prihaja iz delavnice kakšnega lokalnega mojstra: “Vsekakor gre za primer ljudske umetnosti in veseli smo, da je res izjemno dobro ohranjen, manjka mu le zastava, kot jo imajo primerki, ki jih hranijo na Dunaju.” Tudi po poslikavi je soroden kvarnerskim - pobarvan je s temnozeleno oljno barvo, z živimi barvami pa so poudarjeni detajli.
Cimarol bodo za zdaj hranili v Pokrajinskem muzeju, kustosinja pa si želi, da bi v prihodnje dobil prostor, ki mu pripada - “v stalni zbirki ribiškega muzeja, ki bi si ga ta prostor zaslužil.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
