Sladkajo spomin na grenko mižerijo

GRAČIŠČE> Zanimivo je, da je njegovo delovanje pred 15 leti zagnala “forešta”. Gonilna sila društva, predsednica Marija Knez se je v Istro namreč priselila iz Bele krajine. Tukajšnjo kulturo, slikovito domačo govorico in običaje je spoznavala zlagoma, prek moža, prijateljev in tudi v vlogi ravnateljice osnovne šole Gračišče. Odločitev, da se bo tudi sama aktivno posvetila ohranjanju istrske dediščine, pa je padla, ko je v Kubedu povezovala prireditev ob 125. obletnici Ćubejskega tabora.

Izpod skale je vzklilo seme

“Tam je bil tudi Alojz Kocjančič. Beseda je tekla o pisatelju Marjanu Tomšiču, pri čemer je bil Kocjančič kritičen do njegovega pisanja o Istri in Istranih. V nekem trenutku se je oglasil pokojni kubejski pisatelj Rafael Vidali. Tega, kar je povedal, ne bom nikoli pozabila. Rekel je: 'Mi Istrijani smo bogati z vsem, ampak živimo kot skala. Skala na zemlji, ki skriva pod seboj seme. In prišel je Marjan Tomšič, odmaknil je to skalo, posijalo je sonce, deževalo je, seme je vzklilo in je zraslo'. Neverjetno!” se je Marija Knez ondan na domačiji v Movražu orošenih oči spominjala trenutka, ko ji je Istra dokončno zlezla pod kožo.

K zamisli o druženju ob obujanju in ohranjanju istrske dediščine je pritegnila še nekaj zanesenjakov. Skupaj so pobrskali po omarah s starimi oblačili, po zapisani besedi in po spominu starih nonotov ter tako postavili na noge društvo Šavrini in anka Šavrinke.

Kot popolni naturščiki so sprva malce okorno, a vseeno pristno in doživeto na odre in na ulice začeli prinašali prizore iz življenja v Istri nekoč, iz časov, ki jih je zaznamovala predvsem mižerija, a tudi marsikaj lepega. “Ljudem približujemo to življenje, ki je bilo včasih kruto, ga malo osvežimo, mu dodamo nekaj humorja in tako v spomin na tiste čase vtkemo nekaj prisrčnega, domačega. Mislim, da je to tisto, s čimer zarišemo ljudem nasmeh na obraz,” pravi Knezova.

Topel sprejem pri ljudeh je za Šavrine in anka Šavrinke eno največjih priznanj. Prav tako pomembnega, zapisanega črno na belem, so lansko leto prejeli od koprske občine, ki jih je ob občinskem prazniku nagradila s priznanjem z veliko plaketo. Marija Knez šteje za velik uspeh tudi četrto mesto (tretje jim je ušlo za pičlo točko) ki so ga s Tomšičevo veseloigro Južić in Juća dosegli v Kranju na tekmovanju etno skupin. O uspešnih gostovanjih na številnih drugih festivalih in prireditvah od Splita do zamejstva pa priča priznanj polna stena v kletnem prostoru pod pošto v Gračišču, kjer se Šavrini in anka Šavrinke zbirajo že 13 let.

Ni tedna brez nastopa

Ker skoraj ni tedna, ki bi minil brez enega ali dveh nastopov, tudi ni tedna brez vaj. Te so kajpak namenjene piljenju igralskih veščin, a ne le temu. “Mi se radi srečamo, vidimo, družimo. Tega smo se navadili. Se zgodi, da ni kakšnega posebnega nastopa ali pa imamo vse že v malem prstu in skoraj ni treba vaje. Takrat se usedemo in malo poklepetamo, pa nihče ne godrnja, ker smo se zbrali tako, bi rekel človek, za nič,” pravi predsednica.

Društvo trenutno šteje 15 članov, večinoma upokojencev. V sodelovanju z gobarsko-mikološkim društvom se pogosto družijo z otroki na učnih poteh od Gračišča do Rižane. Šolarje, pa tudi starejšo mladino bi z veseljem pritegnili tudi k svoji siceršnji dejavnosti, a jih pri tem ovirajo urniki nastopov. “Najpogosteje nastopamo ob dopoldanskih ali zgodnjih popoldanskih urah, ko so mladi v službah in šolah,” zmajuje z glavo Marija Knez, a kljub temu meni, da za prihodnost društva ne gre skrbeti. Prav tako ne za ohranitev istrskosti pri prihodnjih generacijah. Šavrinsko izročilo, je prepričana, bo tako ali drugače šlo naprej.

ILONA DOLENC

Glihanje (odlomek iz igre)

ANČKA: “Pa kaj češ jemet ti za ta jajca?”

VANCA: “Kaj si prnesla ten s Trsta?”

ANČKA: “Vide, jeman ano tri fačole, šemencine, kos žajfe, en rakel konca ...”

VANCA: “Vide, glej! Ta fčo če mi bet dober za zvečir, ko grem mouzt kravo v štalo, da me ne zebe v glavo. Ta je lep, če bet za h maše. Tega nečem. Ta mi beži z glave.”

ANČKA: “Psti ga, psti. Čen ga prodat kakšni mladi.”

VANCA: “Anka ta rakel konca bon vzela. Si jeman za zašet opanke. Te šemencine bo rabu moj Bepi, da si bo zebu postole, ki ku se bo en lep dan kar ubou, ki mu postoli zevejo tako na široko. Si jih mora popravet. Pa anka to žajfo rabim za se oprat. Vide, vse to bon vzela.”

ANČKA: “Ma, botra moja. Kaj nisi ti malo preveč robe pobrala za teh par jajc!”

VANCA: “Kaj češ rečt, da bi te mogla še kaj det?”

Šavrini in anka Šavrinke letos poleti med nastopom pred kubejsko taborsko cerkvijo Vida G. Posinković