Sladostrastje katastrofe
Predsinočnjim je Jazz etno funk festival (Jeff) občinstvu pripravil posebno poslastico. V nabito polnem lapidariju Pokrajinskega muzeja je najprej nastopil lutnjist Borut Novaković, za njim pa je duo Silence, tokrat okrepljen s pianistom Igorjem Vičentićem, prvič v Sloveniji predstavil svojo zadnjo ploščo Musical Accompaniment for The End of the World (Glasbena spremljava ob koncu sveta).
KOPER>Sveta sicer ni bilo konec, a oba koncerta sta občinstvu, sicer vajenemu ležernega klepetanja med glasbenimi predstavami, nežno pritisnila prst na usta. Kožo pa oblekla v prijeten srh.
Če bi iskali skupni imenovalec, ki bi predsinočnja Jeffova koncerta povezal v eno, bi ga našli v intimnosti, krhkosti in melanholičnem občutju. Koprski lutnjist Borut Novaković je občinstvo osupnil z avtorskimi preludiji: predsinočnjim smo med drugim lahko slišali Na vrhu razočaranje, Upanje, boj in smrt, Odpuščanje in Večer. Z nežnim in prastarim zvokom arhi-lutnje zvenijo, kot da kličejo v premislek krhkost bivanja, prozornost obstoja. S preludiji, ki so kot glasbena zvrst tudi sicer namenjeni ustvarjanju vzdušja, je Novaković stkal tesno prilegajočo se podlogo koncertu, ki je sledil.
Letošnja, 10. izdaja Jazz etno funk festivala se bo sklenila prihodnjo sredo. Piko k desetki bo postavila zasedba Katalena.
Slovenska premiera plošče Musical Accompaniment for The End of the World (Glasbena spremljava ob koncu sveta) duaSilence je bila za večino občinstva zagotovo presenečenje. Vseh deset skladb, kolikor sta jih na četrti studijski plošči Primož Hladnik in Boris Benko 12. aprila letos, na 100. obletnico potopa Titanika, poslala k občinstvu, je namreč skoraj povsem akustičnih. Elektronike, ki se je bohotila na njunih treh prejšnjih albumih, je ostalo le še za ščepec. Namesto tega sta na koncertu, ki je dosledno sledil podnaslovu ploščeSongs for Two Pianos, tactful Synths and Voice (Pesmi za dva klavirja, obzirne sinte in glas) s pianistom Igorjem Vičentićem ponudila minimalistično glasbeno predstavo.
Prizorišče, na katerem se bočita ostanka dveh rimskih stebrov, skoraj ne bi moglo biti bolj primerno za “apokaliptičen”, dobro uro trajajoč glasbeni izlet. Ta je, podkrepljen z vizualnimi efekti, poslušalcem še zlasti pri prvi skladi Hunger vzbudil občutje belle epoque. Obdobja, ki je od konca 19. stoletja pa vse do prve svetovne vojne dajalo občutek, da se svet lahko širi in raste, da so stavbe, ki jih človek sezida večne in da je Titanik nepotopljiv. Analogij s časom, ki ga živimo danes, je verjetno več, kot si upamo priznati. Morda tudi zato skladbe z nove plošče dua Silence vzbujajo prijetno, domačo grozo. So kot nekakšen stekleni most, na katerem se koraki porajajo v stiku večno nasprotujočih si, a obenem peklensko privlačnih polov - lepote in bolečine. Katastrofa, kot jo naslika Silence, zveni preprosto veličastno in dih jemajoče.
Iz počasnega in tesnega plesa na konec sveta so Benko, Hladnik in Vičentić poslušalce potegnili z dvema dodatkoma. V prvem so ponudili v poslušanje klavirjema in glasu prirejene I love you s prvenca Ma non troppo (1997), PS z druge plošče Unlike a Virgin (1999) in SilverBloom z albuma Vain, ki sta ga izdala pred osmimi leti, koncert pa so sklenili s presenečenjem - predelavo zimzelene Fever.
Ljubljanska predstavitev nove plošče dua Silence bo 21. septembra v Kinu Šiška.
MAKSIMILJANA IPAVEC
